1. Zdaj, ko mineva leto dni odkar sem bil umeščen kot pastir tržaške Cerkve, bi vam

rad predložil v duhovno presojo nekaj misli in nekaj smernic, ki naj pomagajo na poti

pastoralnih dejavnosti prihodnjih dveh let. Nisem se namenil izoblikovati določenega

programa, kajti že sama zamisel bi nas mogla speljati s poti. Za Cerkev in za kristjana je

program še vedno hoja za Kristusom, v ponižni poslušnosti njegovemu evangeliju

zveličanja in odrešenja. Pričujoče besedilo bo zato le orisalo nekaj navodil in namigov, ki

izhajajo iz pastirske skrbi škofa, da bo hoja za Gospodom velikodušna in polna sadov

dobrote. V sugestivnem odlomku drugega pisma Korinčanom – četudi napisanem v

kontekstu občestva, ki je bilo zaradi mnogih sporov in težav problematično – sveti Pavel

piše: »Očitno ste Kristusovo pismo … pisano … z Duhom živega Boga« (2 Kor 3,3). V tej

vrstici Pavlovega pisma je lepo zaobjet načrt osebnega in občestvenega življenja, pri

katerem moramo biti vsi soudeleženi: biti Kristusovo pismo v Trstu. Takšno, ki izhaja iz

srca našega nebeškega Očeta in ga navdihuje Sveti Duh; ki je krščansko, kajti polno je

Gospoda Kristusa in ima okus po Evangeliju; ki izraža doslednost in prepričanost, kajti

podaja sporočilo vere, upanja in dejavne ljubezni; ki se izraža z jasnim in enostavnim

jezikom, kajti obrača se predvsem na vse one, ki doživljajo duhovno in stvarno revščino

današnjih dni; ki se ne spreneveda in zna pogumno povedati resnico; ki ne zamolči krivic

in je brez neprijetnih zmazkov; ki je prosojno in jasno.

2.  Biti Kristusovo pismo v Trstu ni, in tudi ne bo lahka naloga. Mesto živi v obdobju

negotovosti glede svoje prihodnosti, poleg tega pa se še niso zacelile rane iz preteklosti. Na

vse to pa še dodatno negativno vpliva neustavljiv in zaskrbljujoč demografski padec ter

otežkočeno igranje vodilne vloge tako v družbenem, kot tudi v kulturnem in gospodarskem

kontekstu področja, ki se naglo razvija v križišče spodbudnih razvojnih dinamik. Vsekakor

moramo pri oblikovanju pastoralnih smernic vedno gledati na sklop verskih vprašanj – na

pastoralni ravni so ta vprašanja izrednega pomena -, ki niso tuja kulturnemu etosu našega

mesta in nanj močno vplivajo. Kdor skuša opazovati in razlagati sodobno versko stanje se

kar zlahka izgubi pred zapleteno stvarnostjo, ki je polna nedoslednosti in ji pravimo

postmoderna, in kaže, da bo postala tudi postracionalna in postkrščanska. In vendar je prav

današnji čas postavil na laž teoretike in raziskovalce pojava sekularizacije, ki so po zgledu

Weberjevega nauka napovedovali odčaranost sveta. Ponovno opažamo zanimanje za

verska vprašanja in pojav postmaterialističnih vrednot, ki pa že nosita znake notranje

nejasnosti. Ugledni raziskovalci  sodobnih verskih pojavov dejansko govorijo o religijah a

la carte, o religijah po lastnem okusu, kar naj bi kazalo na moč religije in pa na šibkost

vere. Dejansko je široko in splošno sprejemanje verskih vrednot in pomembnejših

krščanskih verovanj, po čemer se oblikuje osebna in družbena istovetnost Trsta, države in

Evrope, združeno z izbirnim odnosom do verovanja in predvsem do moralnega obnašanja.

To je bolj miselna drža kot pa nauk, je bolj bivanjsko stanje, ki je táko tudi zaradi vplivne

kulture, ki je sama močno pod vplivom tehnološko-znanstvenega razvoja. Področje

svetega postane netvorno, če ga dojemamo kot nekaj ločenega od življenja in se mu

tehnološko-znanstvena miselnost zoperstavlja; zaradi tega naj bi čas, ki je posvečen veri,

človeka odtujeval od njegovih resničnih smotrov.

3. Pred tako sliko se mi znova postavlja vprašanje iz Lukovega evangelija: »Toda ali

bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). To je dramatično vprašanje, ki

nam vzbuja nekakšen strah, da bi mogel plamen vere na zemlji ugasniti, in pahniti svet in

človeško družbo v najglobljo temo. Kot kristjani smo poklicani, da na to vprašanje

odgovorimo na krščanski način s tem, da poživimo v nas samih in v naših skupnostih dar

vere , ki so ga pretekli rodovi tržaških kristjanov – tudi za ceno lastnega življenja – skrbno

čuvali, gojili in predali nam, da bi ga zmogli tudi sami skrbno čuvati in ga nato predati

naprej prihodnjim rodovom.

Krščanska vera je neprecenljiv dar Božje milosti in človeškega odrešenja, ki

osvobaja duše in ljudi izpod teže greha, zla in obupa, in jim pomaga, da delujejo v družbi z

zaupanjem v prihodnost in z dejavno ljubeznijo. Kako bi se tu ne spomnili na svetnike

tržaške Cerkve, od sv. Justa, pa vse do blaženega Francesca Bonifacia, ki so prelili svojo

dragoceno kri tudi zato, da bi za nas ohranili dar krščanske vere? Kako bi se tu ne spomnili

tudi na dragoceno pastoralno dejavnost mojih predhodnikov – škofov msgr. Santina, msgr.

Bellomija, msgr. Ravignanija -, na posebno pobožne duhovnike (med drugimi sta to bila

msgr. Ukmar in msgr. Labor), na diakone in vernike laike – med drugimi naj omenim

neutrudno Giorgio Monti za škofijske dejavnosti ter sestro in brata Taddei za misijonske

dejavnosti, zakonca Ivancich za Unitalsi, inženirja Vianella za Vincencijevo konferenco,

gospo Mariso Magris za pomoč življenju in številne družinske očete in matere, preproste

ljudi, katerim je življenje napolnjevala Božja navzočnost -, ki so nam predali dar vere po

nepretrgani verigi duhovne vzajemnosti?

Biti Kristusovo pismo v Trsu vključuje predvsem jasno zavest, da  prevzemamo

temeljno odgovornost pred prihodnjimi rodovi, katerim bomo morali predati nedotaknjeno

dediščino vere. Danes po pravici skrbimo, da bomo bodočim rodovom predali naraven in

po možnosti neonesnažen svet, in pri tem na široko razpolagamo z umskimi in

materialnimi sredstvi, da izgotovimo vrsto programov okoljske ekologije. Kaj pa bodo

prihodnji rodovi rekli, če jim ne bomo zmogli predati neprecenljivega daru krščanske vere;

če jih bomo prikrajšali za dar vere zaradi nepazljivosti in neodgovornosti? Duhovna

ekologija, dragi bratje in sestre, ni nič manj pomembna od okoljske in terja odgovorno

odločanje. Kaj bodo prihodnji rodovi počeli z bujnimi gozdovi, če bodo njihove duše

dedovale duhovno puščobo?

Škofijski sinodi naproti

4. Zato, da se soočimo z današnjimi in prihodnjimi izzivi za krščansko vero in da jih

bomo mogli obravnavati z zaupanjem in velikodušnostjo, sem se ob prepričljivi in ugledni

podpori tako duhovskega, kot tudi pastoralnega sveta odločil, da naj naša delna Cerkev

stopi na pot škofijske sinode, ki se bo uradno začela s pastoralnim letom 2012. Prihodnji

dve leti, ki nas ločujeta od uradnega razglasa bosta posvečeni pripravi na sinodo, ob

skupnem in velikodušnem pristopu duhovnikov, diakonov, redovnikov in redovnic,

vernikov laikov, župnij in dekanij, skupin, združenj in gibanj – posebno obogatitev časa

priprave bo predstavljal Narodni liturgični teden, ki se bo vršil prav v našem mestu v

avgustu 2011. Čas priprave naj bo globoko poduhovljen in obogaten z našim velikodušnim

odzivom na vabilo Svetega Duha, da izpolnimo Božjo voljo po zgledu Kristusa in

njegovega zveličavnega evangelija. Sinoda bo prvenstveno posvečena temu, da bomo

postali resnično Kristusovo pismo v življenju in za življenje mož in žena v Trstu.

Večstoletna krščanska modrost je prepoznala v škofijski sinodi, »ki jo skliče in vodi

škof, pravi posvetovalni zbor, v katerega so po kanoničnih pravilih poklicani duhovniki in

drugi verniki delne Cerkve, da mu pomagajo v službi vodenja škofijske skupnosti«.

Škofijska sinoda je »dejanje škofovskega vodenja ter dejanje združitve prvenstvenega

pomena«. Beseda sinoda izhaja iz grškega jezika (syn-odos), kar pomeni skupaj hoditi, to

se pravi, da bomo šli skupaj na pot, kjer bomo spoznali milost, da smo Božja Cerkev,

Božje ljudstvo, Kristusovo telo in Kristusovo pismo, in da bomo to milost v polnosti živeli.

Cerkev bo hodila skupaj kot občestvo, zvesta Kristusovemu Evangeliju. Hodili bomo

skupaj v taktu nekaterih bistvenih zahtev, ki se bodo udejanjile kot nujni cilji škofijske

sinode:

- čas sinode bomo posvetili osebnemu in skupnemu spreobrnjenju h Gospodu

Jezusu, Besedi Očetove ljubezni, ki ji prisluhnemo in jo sprejemamo v Svetem

Duhu, za zveličanje naših duš in sveta;

- v času sinode se bomo posvetili resničnim krščanskim odnosom, v globokem

občestvu z Bogom ter z brati in sestrami v veri po veselem spoznanju, da smo brez

vsakršnih osebnih zaslug soudeleženi pri škofijskem občestvu krščenih, ki se jih

dotika Božja milost in so jim podarjeni zakramenti, predvsem Evharistija, ki je

sacramentum caritatis – zakrament dejavne ljubezni.

- čas sinode bo posvečen razpoznavanju znamenj časa, kakor nas spodbuja

Božja beseda in pa magisterij papeža in škofa, da se bomo učili evangeljske

hermenevtike, po kateri bomo zmogli z ljubečo modrostjo dojeti in razlagati

zapleteno človeško in družbeno stvarnost naše škofije. Sam Drugi vatikanski

cerkveni zbor nas spodbuja k temu, ko v okrožnici Gaudium et spes pravi, da: »je

Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči

Evangelija« (št. 4);

- čas sinode bo posvečen tudi pastoralnim izbiram, ki naj zadostijo globoki

potrebi po odrešenju in sreči ljudi današnjega časa, ki si želijo, da se preneha

obdobje lenobe v evangelizaciji, in da se s ponovnim misijonskim zanosom podaja

dobra, zveličavna in odrešilna novica Evangelija Jezusa Kristusa, ki nas dela bolj

človeške.

5. Prihodnji dve leti, ki nas ločujeta od uradnega razglasa sinode bosta torej posvečeni

pripravi, ki naj bo predvsem usmerjena v globoko in prodorno osebno in skupno

spreobrnjenje po namigu Svetega Duha.

5.a) V prvem letu priprave – 2010-2011 – nas bo navdihovalo poslušanje Božje besede.

Referenčno besedilo bo odlomek iz Lukovega evangelija, ki je posvečen srečanju Jezusa z

Marto in Marijo (prim. Lk 10,38-42). V tem letu naj se posebno pazljivo posluša Božja

beseda in naj se spodbujajo srečanja o Božji besedi in o poznavanju Svetega pisma. V ta

namen je bil nedavno ustanovljen Škofijski center za biblično animacijo.

Pomudimo se za trenutek pri Lukovemu evangeliju in poglejmo, kaj se je

posebnega dogajalo med srečanjem Jezusa z Marto in Marijo. Jezusa je Marta povabila na

kosilo in ga kot hišna gospodinja sprejela ob prihodu in bi ga bila rada čim bolje pogostila.

Pri tem opravilu je bila tako zatopljena v delo, da je nekako pozabila, čemu je to delala.

Marta se torej osredotoča na storiti, četudi to dela iz ljubezni do Učitelja, ki je prišel v

njeno hišo. Njenemu liku stoji nasproti Marija, njena sestra, ki se nam na prvi pogled zdi

prebrisana, saj je prepustila vsa težja opravila bolj delavni sestri in ko »je sedla h

Gospodovim nogam« (Lk 10,39a) bi izgledalo, da si je izbrala pasivnost počitka. Pa ni bilo

tako. Marija se tu pokaže kot izredno aktivna žena, kajti je poslušala njegove besede (glej

39b). S tem, da je sedla k nogam Učitelja, da ga je gledala od spodaj navzgor, kaže na

vzvišenost Jezusovega lika in potemtakem tudi na pomembnost njegove besede. Marija s

tem dejanjem uteleša držo učenca, ki  stoji pred Učiteljem, da zazna vsako njegovo kretnjo

in sliši vsako njegovo besedo.

Božja beseda, ki ji prisluhnemo po zgledu Marije, ni nikoli abstraktna; je sama

Božja skrivnost, ki se nam je razodela; je Božja Beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,14);

postala je pravi človek, vstopila je v zgodovino, tako v našo osebno, kot tudi obče človeško

in vesoljno in je postala zgodovina ona sama. Bog nam je govoril v stvarnem človeškem

jeziku. Govoril nam je po zgodovinski in eshatološki usodi Jezusa iz Nazareta, ki je Sin

Božji in Sin človekov, rojen iz Marije, »rojen  pod postavo« (Gal 4,4) in torej znotraj

zgodovinskega, kulturnega in duhovnega okvira judovskega ljudstva. Prav zaradi teh

duhovnih vezi, nameravamo gojiti prav tu v Trstu odnos dialoga in razumevanja z Judi,

našimi starejšimi brati.

Poslušanje Božje besede je središče in bistvo biblične in krščanske duhovnosti. Bog

svetopisemskega razodetja je Bog besede (Dabar), ki govori človeku, ga kliče po imenu,

od njega pričakuje svobodni, osebni in odgovorni odziv. Svetopisemski človek je »bitje, ki

ga je Božja beseda nagovorila«. Ni le govoreče bitje, temveč je tudi zmožno odgovora.

Kakor izhaja človek z vsem svojim bistvom iz stvariteljske moči Božje besede, tako ima

dopolnitev svoje zgodovine v odzivu na Božjo besedo, ki je dokončno merilo vsega

njegovega bivanja.

Človek doseže resnično blaženost takrat, ko Božji besedi osebno prisluhne in ji

odgovori z ljubeznijo. Blagor njim, ki ohranijo Božjo besedo (prim. Lk 8,15). Sam Jezus

pravi: »še bolj blagor tistim, ki poslušajo Božjo besedo in se po njej ravnajo!« (Lk 11,28).

Jezus pokaže, da je ravno v vdanem poslušanju Božje besede, ki se udejanji v stvarnem

življenju, resnična vez bratstva z Njim in vez sinovstva / hčerinstva z Bogom Očetom:

»Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21). To

so predpostavke, na katerih je edino mogoče oblikovati občutljivo in dragoceno službo

besede, ki je zaupana duhovnikom in diakonom, predvsem glede homilije. Središčnost

Božje besede se mora tudi kazati v poučevanju, predvsem teološkem, škofijskega Višjega

inštituta za verske znanosti.

5.b) V drugem letu priprave na sinodo – 2011-2012 – nas bo navdihoval zakrament

Evharistije. Referenčno besedilo bo odlomek iz Lukovega evangelija, ki je posvečen

učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35). Veliki teolog H. De Lubac je zapisal, da

Cerkev dela evharistijo in Evharistija dela Cerkev. Evharistija, ki je zakrament dejavne

ljubezni, nam bo omogočila, da bomo postali pismo Božje ljubezni za može in žene v Trstu,

ravno tako, kakršna so pisma, ki jih zaljubljenec pošilja svoji ljubljeni in obratno.

V sugestivnem odlomku Lukovega evangelija sta mladeniča veliko pričakovala od

Jezusa, katerega dela in besede sta občudovala. Zdaj pa jima neznosno breme leži na srcu:

»Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael (gl. 21). V srcu imata veliko bolečino

in nepopisno razočaranje, kajti vsako upanje, ki sta ga položila v Jezusa zaradi njegovih

čudovitih del se je v trenutku njegove nasilne smrti na križu razblinilo. Kolikokrat se tudi

nam dogaja, da okusimo grenkobo razočaranja na poti skozi življenje! Kolikokrat okusimo

oddaljenost Boga in se počutimo osamljene. Zaradi tega je potovanje dveh učencev v

Emavs na velikonočni večer tudi pot vernika, ki je v življenju okusil temo noči. Pa vendar,

ravno v tej osamljenosti na poti skozi trpljenje, nam pride naproti vstali Jezus in postane

naš sopotnik. Dejansko je Jezus kot učlovečeni Božji sin že ob nas, tudi ko smo osamljeni.

Na večerni poti iz Jeruzalema v Emavs je bil Jezus že ob mladeničih, čeravno se onadva

tega nista zavedala. Jezus ju je poslušal, se z njima pogovarjal in ju polagoma pripravljal

na veliko razodetje; oči obeh mladeničev so se odprle šele takrat, ko je Jezus z značilno

kretnjo, ki je označevala njegovo poslanstvo že za časa bivanja med ljudmi, »vzel kruh,

blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal« (gl. 30). To je evharistično znamenje, ki ga je Jezus

tolikokrat opravil, ko je nasičeval lačne množice in je doseglo svoj višek pri Zadnji večerji,

ko je postavil Evharistijo, ki je znamenje popolne Jezusove ljubezni do nas in njegove

milostne navzočnosti ter je že sámo v sebi povzetek velikonočne skrivnosti. Srečanje z

Jezusom, ki se je razodel z besedo in v Evharistiji, je v učencema popolnoma razblinil

vsakršen občutek izgubljenosti ter jima pomagal, da sta se z globoko vero v sebi vrnila v

Jeruzalem in drugim bratom pripovedovala, da sta videla Gospoda. Niti približno ni bilo

naključje, da jima je Jezus prav v tistem trenutku izginil izpred oči: On bo od tistega

trenutka dalje navzoč v znamenju in zakramentu lomljenja kruha.

Evharistija – ki se vsakodnevno časti v župniji sv. Antona in neprenehoma v župniji

svetih Petra in Pavla – je najpomembnejše dejanje v življenju Cerkve, kajti tu je središče v

katerem bije srce same Cerkve. Evharistična skrivnost, ki jo razglašamo kot skrivnost vere,

je za Cerkev neusahljivi vir milosti, ki napaja njeno rast, podpira njen razvoj in poživlja

njeno upanje. Evharistija nosi v sebi izredno prenovitveno moč, s katero neprenehoma

spodbuja Cerkev, posamezna občestva in slehernega vernika k dejanjem dejavne ljubezni,

v katera naj spreobrne družbene posledice »lomljenja kruha«, ki se zakramentalno opravlja

v evharistični skrivnosti. Evharistija je za vso Cerkev, to je za celotno Kristusovo telo in za

posamezne vernike, »vir in višek vsega krščanskega življenja« (Lumen gentium, št. 11);

istočasno je »središče in korenina vsega duhovnikovega življenja«, njegove duhovniške

duše,  polne pastirske ljubezni (Presbyterorum ordinis, št. 14). Drugi vatikanski cerkveni

zbor je slikovito prikazal središčnost in komplementarnost Evharistije v Cerkvi, ko trdi, da

je ravno evharistija »višek  (culmen) naproti kateremu je usmerjeno delovanje Cerkve in je

tudi vir (simul fons) iz katerega se širi njena krepost« (prav tam, št.5; Lumen gentium,

št.11).

Na sinodalni poti pastoralne prenove bo Evharistija cantus firmus naše Cerkve; bo

vir in višek združitve in iz nje se bo Cerkev hranila, da bo zmogla izpolniti svoje spravno

poslanstvo znotraj vernega občestva in v družbi. Naša delna Cerkev bo znala postati dom

združevanja, v katerega bodo še posebno veselo sprejeti vsi tisti, ki jim primanjkuje

duhovnih in pa tudi materialnih dobrin. Evharistija je najboljša šola za rast tistega

»prenovljenega čuta, s katerim občutimo pripadnost Cerkvi. Ob soudeležbi pri edinem daru

in ob sodelovanju pri edinem poslanstvu se bomo učili medsebojnega razumevanja in

bratskega spoštovanja; učili se bomo počakati drug na drugega, varovati drug drugega, se

medsebojno poslušati in neutrudno izobraževati, da bomo Božjo hišo, to se pravi Cerkev,

izgrajevali z doprinosom prav slehernega izmed nas, da bo svet videl in veroval« (prim. Jn

Pot osebnega spreobrnjenja

6. V dveh letih priprave na sinodo – prvo bo predvsem biblično naravnano, drugo pa

evharistično – bomo prenovili srečanje z Gospodom Kristusom, ki je večna Očetova

beseda ljubezni in usmiljenja. Prenovili bomo tudi srečanje s Kristusovim telesom in krvjo,

da bomo ponovno odkrili, da je v vdani soudeležbi pri evharistični daritvi vir vsakršnega

Božjega odpuščanja, vsakršnega resničnega očiščevanja in predvsem vir milosti, po kateri

smo združeni z Bogom in z brati / sestrami. Na tej predpostavki mi prosim dovolite, da

nakažem idealno duhovno pot, po kateri naj hodimo zavzeto in predano. Biti Kristusovo

pismo nam namreč nalaga dolžnost, da si izprašamo vest glede ravni in kakovosti našega

osebnega duhovnega življenja v zavesti, da je pogoj za pristno prenovo naše Cerkve – kar

pričakujemo od izkustva sinode – duhovna prenova na osebni ravni in na ravni cerkvenega

občestva. Zmotna je utvara, ki so jo nekateri privzeli pri protikrščanskih ideologijah, da je

možno prebroditi težave današnje Cerkve s tem, da spremenimo ureditev njenih struktur.

Tak pogled se je že pokazal za čisti nesmisel. To je zmota, ki je povzročila vse večjo

posvetnost Cerkve in je izničila zgodovinski pomen njenega verskega poslanstva. Prva in

tudi edina resnično eklezialna, to je občestvena prenova, ki zmore doprinesti trajne in

pomembne sadove za sedanjost in tudi za prihodnost Cerkve se začne z osebnim

spreobrnjenjem h Kristusu, ko osnujemo prenovo na trdnih temeljih življenja v svetosti, ko

ponovno odkrijemo živo moč krsta, odpuščanja in molitve.

6.a) Na pot osebnega spreobrnjenja stopimo takrat, ko se odločimo za življenje v

svetosti in nas ta globoka osebna izbira prevzame. Poklic poklicev je poklic k svetosti.

Celotna zgodovina Cerkve izpričuje, da so ravno svetniki razgibavali velika obdobja

Cerkvene prenove: sveti Avguštin, sveti Tomaž Akvinski, sveti Frančišek in sveta Klara,

sveta Katarina Sienska, sveti Ignacij Lojolski, sveti Janez od Križa in sveta Terezija

Avilska, arški župnik Vianej, sveta Terezija Deteta Jezusa, sveti Janez Bosko … Sveti

Avguštin se je spraševal: »Kdo so svetniki?« (O psalmu 31,7) in si odgovoril: » To niso

tisti, pri katerih Bog ne najde greha: greh najde pri vseh, saj so vsi grešili in so vsi potrebni

njegove slave. Ravno zato, ker je greh pri vseh, preostane le, da so blaženi tisti, katerim so

bili grehi odpuščeni«. Veliki cerkveni učitelj meni, da so svetniki ti, ki so blaženi, ki so

pristopili k blagrom Kraljestva. Starodavno krščansko izročilo pravi, da je Jezus imel

govor na gori na pobočju enega od gričev, ki stojijo na zahodnem bregu Tiberijskega

jezera. Osrednja točka govora na gori so blagri, ki nikakor niso pesniško sporočilo. Blagri

kažejo na življenski slog, od nas zahtevajo, da kot verniki zastavimo celotno naše bivanje

in vodijo našo bit k globokemu spreobrnjenju, da bomo znali v življenju ponovno dati

prednost Bogu in njegovi ljubezni. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in

vse to vam bo navrženo« (Mt 6, 33), je rekel Jezus v sklopu govora na gori, ki se je začel z

blagri. Le – ti so bistvenega pomena za oris kristjana, »novega človeka«, ki ga Gospod

namerava ustvariti v ljudeh, ki so pripravljeni poslušati njegovo besedo in jo sprejeti.

To, da smo blaženi, in torej sveti, nas nikakor ne obvaruje pred težavami; ni to, da

bi bili »blaženi kot papež« ali srečni kot kraljica! V biblijski govorici je »blažen« tisti, ki

hodi premočrtno, po pravi poti in brez oklevanja. Blažen je v Svetem pismu prvenstveno

tisti, ki hodi po poti Gospodove postave. Blažen je posebno tisti, ki posluša Gospodovo

besedo in jo uresničuje (prim. Lk 11,28; Jn 13,17). Prvi blagor, ki ga je Jezus izrekel,

zaobjema vse druge: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3).

Blaženi so tisti, ki imajo skromno dušo (prim. Ps 131) in so potemtakem tisti, ki so vse

zaupali Božji popolnosti. Bog je istočasno končni cilj našega življenja in luč na tej poti.

Vsi svetniki, tako tisti, ki jih je Cerkev uradno razglasila, kot vsi drugi, so bili stvarni

kristjani, kakršni smo tudi sami. Bili so možje in žene vsakršne narodnosti in so pripadali

mnogoterim kulturam. Pogumno so prebrodili življenske težave in stiske (prim. Raz 7,14).

Največja razočaranja in najbolj grenka izkustva jih niso zlomila. Vera jim je pomagala, da

so v Bogu našli oporno točko in tolažbo, da so lahko, kot Kristusova Cerkev, do konca

opravili svoje poslanstvo: biti svetlo znamenje Božje ljubezni in globoke vezi med Bogom

in ljudmi.

6.b) Po ustaljenem latinskem liturgičnem običaju katoliške Cerkve in verskem izkustvu

našega ljudstva je praznik Vseh svetih povezan s spominom na pokojne. Ta povezava

nekako spominja na kombinacijo brez logične utemeljitve. Pa vendar temu ni tako. O tem

bom tukaj spregovoril tudi zato, da bi pokazal na pastoralno tematiko, ki bi nam morala

biti posebno pri srcu: v Trstu je namreč odnos s smrtjo in s pokojnimi precej težaven.

Pogosto se »znebimo« dragih rajnih na hitro in površno ter brez globljega spoštovanja.

Temu pastoralnemu vprašanju se bo morala tržaška Cerkev skrbno posvetiti. Zaenkrat bom

tukaj le izpostavil, kako plodovit je v krščanskem pogledu odnos med svetostjo in smrtjo.

Tudi naši dragi pokojni so pogumno prebrodili življenske težave in stiske s

pomočjo vere v Kristusa. Ko sem hodil obiskovat mlado mater v bolnico, je vsakič rekla:

»Pripravljena sem, če me Gospod pokliče«. Neozdravljiva bolezen ji je načela telo,

duhovno pa je bila čedalje bolj dovzetna za Božjo ljubezen. »Pripravljena sem, če me

Gospod pokliče« je tudi »amen«, ki ga je izrekla Mati Božja na začetku svojega

poslanstva, in si ga  naši dragi prilaščajo ob koncu zemeljskega bivanja. Isti »amen«, kot

pristanek Božji volji je usmerjal svetniška življenja in jim odprl prehod k Božji slavi ter jih

s tem dokončno privedel v Božji in Jagnjetov dom. Tudi mi moramo izreči svoj »amen«.

6.c) Prvi korak na poti k svetosti je ta, da ponovno odkrijemo krst in vse, kar je v zvezi z

dejstvom, da smo bili krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, in da smo bili torej

ponovno ustvarjeni po podobi našega Boga, ki je Sveta Trojica. Najbrž ne pozna vsak

izmed nas dneva, ko se je resnično rodil za Boga, ko je postal Božji otrok, in ga zaznamuje

krst. Vse bolj proslavljamo rojstni dan! Vendar je poleg spomina na krstni dan, še

pomembnejše to, da poživimo duh tega dogodka. Po Jezusovem krstu, katerega višek je

njegova smrt na križu, smo tudi sami posvečeni, kajti krščeni smo v imenu Trojice in v

imenu Kristusa. Na vsakega izmed nas je namreč prišel Sveti Duh. Tudi nam je Bog pri

krstu rekel: »Ti si moj ljubljeni sin / moja ljubljena hči«. V moči večnega Jezusovega

sinovstva smo vsi Božji otroci, posinovljeni a vendar resnično Božji otroci (prim. Gal 4,4-

7). Vse prevečkrat se žal dogaja, da v nas nekako usihata dar in posvečenje, ki smo ju

prejeli pri krstu. Zaprli smo se vase kot neki ježki, in ne dopustimo, da bi naš krst dajal

duhovnih sadov za dobro nas samih in tudi drugih ljudi. Da bo naš krst dajal sadove,

moramo po Jezusovem zgledu dopustiti Svetemu Duhu, da nas vodi in da bomo tako lahko

izpolnili svoje krščansko poslanstvo.

- Da bo mogel naš krst rasti je najprej potrebno, da gremo neutrudno po poti

katehumena, nekako tako, kakor da bi šli spet v otroški vrtec ali med osnovnošolske

klopi, kjer smo se učili prvih pojmov katekizma, ki so nam takrat zadostovali, in

nam zdaj ne zadostujejo več. Veliko je v Trstu odraslih ljudi, tudi takih z

akademsko izobrazbo, ki poznajo o krščanski veri le tisto, kar so se naučili v

otroštvu! Krst nas označuje kot kristjane, in da mu damo prostor, ki mu gre, ne

moremo mimo nenehne verske vzgoje. To pa pomeni, da se moramo vsi potruditi za

boljše poznavanje naše vere z branjem in premišljevanjem Evangelijev in

Katekizma katoliške Cerkve. Čim bolje bomo našo vero poznali, tem bolj jo bomo

ljubili in tem bolj navdušeno jo bomo izpričali v življenju.

- Tej prvi stopnji naj bi sledila druga, nič manj pomembna stopnja. Jezusov

Evangelij, ki zmore prenoviti svet, je položen v naše roke, da sodelujemo pri

Božjem odrešilnem delovanju. Krščeni smo bili, ker so se ljudje drugega obdobja in

iz drugih krajev odrekli udobju, da so nam prinesli Kristusov Evangelij. Naj torej

misijonski duh ne zamre v nas, ki smo tržaška Cerkev. Ko bi se to zgodilo, bi naša

vera zamrla in ne bi bili več kristjani. Kako naj bi se tu ne spomnili na

štiridesetletno zavzetost naše škofije v misijonu Iramurai v Keniji! Ko ponovno

odkrijemo pomen svojega krsta, smo poklicani, da prenovimo svojo misijonarsko

gorečnost za evangelizacijo, in da oznanjamo vse do skrajnih meja zemlje skrivnost

Kristusa, ki je Božji Odrešenik za celotno človeštvo.

6.d) Poklicanost k svetosti se sooča z grehom in nezvestobo. Smo svobodna bitja, ki se

svobodno odločamo za dobro in se svobodno odločamo za zlo. Zgleda, da so vprašanja v

zvezi z osebno svobodo, z odgovornostjo, grehom, moralnim dobrim in zlem, nekako

izginila iz življenskega etosa človeka in iz kulture današnjega časa. Vedno smo

pripravljeni obrazložiti pojav zla tako, da zvržemo odgovornost na nekaj drugega ali

različnega – na podzavest, na družbeno ureditev, … – in ne na svobodne in odgovorne

človeške izbire. Za kristjana pa to ne velja: človekova osebna svoboda ostaja bistvena

značilnost osebe, opredeljuje njeno moralno vzvišenost in pa tudi njeno moralno revščino,

če so njene izbire usmerjene v zlo. Menim, da je nujno potrebno, da izhajamo iz takega

razmišljanja o osebni svobodi, če želimo v zadostni meri resno spregovoriti o najbolj

zapostavljenem krščanskem zakramentu, to je o zakramentu sprave ali spovedi.

Pomoč za razmišljanje v tej smeri dobimo v odlomku Lukovega evangelija o

izgubljenem sinu, ali bolje o usmiljenem očetu. Veselje in zadoščenje sina, ki se vrne v

očetov objem je enako neizmernemu očetovem veselju, ker se je sin vrnil k njemu. »Prav

tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad

devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7; prim. 15,10).

Oglejmo si sinovo izpoved: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden,

da bi se imenoval tvoj sin« (glej 21). Izpoved, ki je tudi prošnja za odpuščanje, očetov topli

objem nekako prekrije, ko stisne k sebi najdenega sina. Objem je stvarno znamenje, s

katerim nam Jezus Kristus odkriva pravo obličje Boga, ki je usmiljen Bog in ljubeči Oče za

nas grešnike.

Odpuščanje, ki ga Bog podeljuje človeku po zakramentu sprave, je mnogo več, kot

le izbris krivde in zamrznitev zaslužene kazni. Odpuščanje je več kot to in sega globlje.

Božje odpuščanje je dejanje stvarjenja in prerojenja. Z evangeljskim odlomkom o

usmiljenem očetu, tako kot s celotnim svojim življenjem, nam želi Jezus pokazati do kod

sega odpuščanje. Božje odpuščanje je rehabilitacija človeka in njegovo prerojenje;

zagotavlja novo sinovstvo / hčerinstvo in poraja posinovljenje. Dejansko nas prilika o

usmiljenem očetu pouči, da grešni sin ni le spet pridobil očeta, temveč je nepričakovano

pridobil višje, boljše mesto v družini: postal je ljubljeni sin. Novo stanje pokaže najboljše

oblačilo, v katerega ga oblečejo, prstan mu dajo na roko, sandale na noge in oče mu

pripravi veliko slavje. Na nek način je zdaj sin postal središče družine, tako kot je bil prej v

središču očetovih skrbi.

Božje odpuščanje je za človeka prvenstveno dar ljubezni in je izkustvo novega

življenja, iz katerega vzklije globoko izkustvo ljubezni. Le če smo resnično in globoko

izkusili Božjo ljubezen, lahko občutimo in okusimo, kako to izgleda, ko nam je Bog

odpustil, in nas je njegovo obličje ljubečega Očeta spet našlo. In res, edinole kdor je veliko

ljubil ve, kaj je resnično odpuščanje. O grešnici, ki je v hiši farizeja Simona umivala

Jezusu noge s svojimi solzami, je Gospod rekel: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je

močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi« (Lk 7,47).

Ni nam lahko priznati, da smo grešniki in niti razumeti, kaj je greh. Večkrat radi

pomislimo, da je zlo le osebna zadeva, za katero človek ne odgovarja pred drugimi.

Istočasno pa nas zbega mysterium iniquitatis (skrivnost krivice), ki vseskozi muči človeško

zgodovino: vojne, nasilje, ropanje, ugrabitve, pokoli, pradavne družbene krivice. Kaj

drugega so rižarna in kraška brezna, če ne spomeniki, ki nas spominjajo na mysterium

iniquitatis, skrivnost krivice, ki je doletela naše mesto? Kakor je greh odklanjanje Boga,

tako edinole Božja ljubezen nam lahko razkrije, kaj je greh. Čudoviti odlomek Pavlovega

pisma kristjanom v Korintu nam bo še bolje prikazal pomen Božjega usmiljenja in

njegovega odpuščanja: »Bog nas je po Kristusu spravil s seboj« pravi apostol; »namreč je

bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj« (2 Kor 5,18-19). To se pravi, da je Jezus

Kristus utelešenje Božjega odpuščanja; On je poosebljenje sprave, ki jo Bog podeljuje

vsakemu človeku. Kristus je učinkovito znamenje neskončnega Božjega usmiljenja do

človeka. Evangelist Janez nas spominja, da »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal

svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel

večno življenje« (Jn 3,16).

Kako je Bog ravnal s svojim ljubljenim Sinom? »Njega, ki ni poznal greha, je

zavoljo nas storil za nosilca greha« (2 Kor 5,21). To se pravi, da je Bog njega, ki ni poznal

greha, Jezusa, nedolžnega, storil za greh nam v korist s tem, da ga je storil za prekletega od

Boga. Jezus je v svoji nedolžnosti nosil na sebi posledice greha. Nase je vzel težo krivde

celotnega človeštva. Zakaj pa? »Da bi mi postali Božja pravičnost v njem” (glej 21b), in

torej, da bi po Kristusu ter v moči njegovega žrtvovanja na križu iz ljubezni do nas, bili od

Boga opravičeni, in da bi nas spravil s seboj, da bi s tem postali nova stvar v Kristusu, ker

v moči Božje milosti »je staro minilo. Glejte, nastalo je novo« (glej 17).

6.e) Pot svetosti je tudi pot molitve. Klasično opredelitev molitve je podal sveti

Avguštin, ko je zapisal: »Molitev je dviganje duše k Bogu«. Molitev je v bistvu pogovor z

Bogom, je to, da Njemu in njegovi milosti, ki nas prenavlja, odpremo naše srce, naš um in

celotno naše življenje. Ko molimo se z Bogom sporazumevamo, kakor bi to počeli z

dobrimi prijatelji ali kakor to počnejo zaljubljenci. Zaradi tega je molitev odnos dialoga jaz

- ti; to se pravi jaz v odnosu z Bogom Očetom. Ko tako nastavimo molitev, dosežemo

dviganje celotnega človeka, ki stopi v stik z Bogom, je soudeležen pri Božji ljubezni in

postane razpoložljiv za sprejem Božjega kraljestva. Ko je molitev pogovor z Bogom, in ko

s tem združimo naš osebni Jaz in neskončni Ti, je ne moremo več dojemati kot nekaj

mehanskega, ponavljajočega ali kot bi bila dejansko »izguba časa«. Ravno nasprotno;

molitev je eno izmed najpomembnejših in najlepših dejanj, kar jih zmore človek v svojem

življenju. Kateri ste poročeni, se boste gotovo spomnili, kako je bilo ob prvi izpovedi

ljubezni, ob prvih srečanjih in ob prvih pogovorih. Najlepše vam je bilo ob pogovoru v

dvoje, to se pravi ob molitvi: »Ljubim te. Vedno te bom ljubil, vedno te bom ljubila«.

Najpomembnejša ja ta beseda, ki zna osrečiti fanta ali dekle. Vsak stvarni dar (dragulj,

rože in podobno) je brez pomena, če ga neposredno ne spremlja beseda ljubezni. Molitev,

naš dialog z Bogom, odgovarja dialogu med zaljubljencema. Zato torej, kakor pogovor ali

dialog ostaja osnovni izraz ljubezni in razmerja med zakoncema, tako je molitev dialog, ki

zaznamuje moč duhovne napetosti med vernikom in Bogom, ki je subjekt in vsebina naše

vere. Zaradi tega je molitev v samem središču našega življenja.

Jezus Kristus ni le dobro uspeli primer molitve, temveč je On sam absolutna in

popolna molitev, ker veže Boga s človekom in človeka z Bogom in je njuno dokončno

srečanje. Dejansko je Jezus večno in zgodovinsko poosebljenje dialoga znotraj Božje

skrivnosti in v dvogovornem razmerju s svetom, ker je On Božja Beseda, Božji Logos, ki

je meso postala (prim. Jn 1,14). Celotno Jezusovo zemeljsko bivanje, od učlovečenja pa

vse do smrti in vstajenja, je podpirala in napajala molitev k Očetu. Jezus sam je veliki

»Amen«, izrečen Bogu Očetu. Zaradi tega je na koncu vsake molitve Cerkve klic: »Po

Kristusu našem Gospodu«. Naš »Amen« ima svojo vrednost in je učinkovit, ker je podlaga

zanj dokončni Amen, ki je Kristus sam. Nujno pozivam vse nas, da dobro premislimo o

tem, kako molimo in da prenovimo način in vsebino našega pogovora z Bogom. Poklicani

smo, da damo več prostora in več časa osebni molitvi in pa tudi skupni molitvi, da ne

bomo odvzeli našim dnevom duše življenja in vere, kar molitev tudi resnično je. Vsak

trenutek, ki ga odtegujemo molitvi osiromaši našo človečnost v svojem zagonu k Božji

neskončnosti in je odpoved radostnemu dihu Božjega stvariteljskega Duha.

Pot eklezialnega spreobrnjenja

7. Da bomo Kristusovo pismo v Trstu, poleg tega, da smo šli na pot osebnega

spreobrnjenja, moramo stopiti na pot eklezialnega (občestvenega) spreobrnjenja, na

katerem bomo osnovali skupno nalogo prenovitve in posodobitve naše krajevne Cerkve.

Izhodišče poti eklezialne prenovitve najdemo le, če se ozremo na Kristusa Gospoda: na

Veliko noč je iz src apostolov, ki so bili potrti zaradi vsega, kar se je bilo zgodilo

njihovemu ljubljenemu Učitelju na Veliki petek, izginil strah in je v njih vzcvetelo veselje,

ko so videli Gospoda. Janez, ki ga je »na Gospodov dan navdal Duh«, to se pravi na

nedeljo, na dan Kristusovega vstajenja, nam v čudovitem odlomku Razodetja pravi: »Ne

boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam

ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17-18). Jezus, ki je »Prvi in Zadnji«, je dokončni smisel

za človeka; je polnost človeške zgodovine in zgodovine odrešenja. On je Živi, ker je

presegel nepresegljivo mejo smrti; zato, ker je Živi, je navzoč v svoji Cerkvi in v vesoljni

zgodovini ter tudi v osebni zgodovini človeka. Zato, ker je Vstali, je Jezus Živi, ki ima

ključe smrti in podzemlja, to se pravi, da ima kluč, ki zmore odpreti vrata večnega

življenja, skozi katera nihče ni mogel pred Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Drugače

povedano, Vstali Jezus je postal vir življenja za vse, ki verujejo in bodo verovali vanj. Ko

so apostoli Jezusa spoznali za »Vstalega« in »Živega« ter ga proglasili za »Gospoda«, je

njihovo srečanje na velikonočni večer dobilo globljo razsežnost, je postalo bolj intimno. V

polnosti moči Vstalega, je Kristus podelil učencem svojo avtoriteto v obliki nekaterih

eklezialnih, to je občestvenih darov, kot so božje poslanstvo, sprava in edinost v Svetem

duhu.

7.a) Kot Kristusovo pismo v Trstu moramo najprej gojiti zavest, da je poslanstvo

Cerkve prvenstveno božje poslanstvo. Jezus je namreč ustanovil Cerkev, da bi nadaljevala

njegovo osebno poslanstvo. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v konstituciji Lumen

gentium (št. 1) Cerkev opredelil tako: »Cerkev je v Kristusu nekak zakrament ali znamenje

in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«. Ni božje le

poslanstvo Cerkve, temveč tudi njen izvor v času in njena globoka narava sta božja, celo

troedina. Troedina zgradba Cerkve je izvor njene skrivnosti; je temelj njene biti in njenega

delovanja. Drugi vatikanski cerkveni zbor je to izrazil v posrečenem teološkem povzetku:

»Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina In

Svetega duha«« (Lumen gentium, št. 4); in še: »Potujoča Cerkev je po svoji naravi

misijonska, ker izhaja iz poslanstva božjega Sina in iz poslanstva Svetega duha po načrtu

Boga Očeta« (Ad gentes, št. 2). Tudi drug pomemben teološki povzetek cerkvenega zbora,

ki pravi: »Najgloblji vzor in počelo te skrivnosti je v Trojici oseb enota enega Boga Očeta

in Sina v Svetem Duhu« (Unitatis redintegratio, št. 2), nam pomaga, da lahko temelj

skrivnosti Cerkve izklešemo iz troedinega občestva.

7.b) Biti Kristusovo pismo v Trstu vključuje celostno vrednotenje evengelizacijskega

poslanstva Cerkve. Predno je Jezus vidno zapustil apostole in učence, je podelil

evangelizacijsko poslanstvo enajsterim in Cerkvi: »Pojdite po vsem svetu in oznanite

evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Sam Jezus določa vesoljnost  in posebno vsebino

evangelizacijskega poslanstva, ki je bilo zaupano Cerkvi: »in v njegovem [Kristusovem]

imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo

začeli v Jeruzalemu« (Lk 24,47). Kot vidimo, Luka nadaljuje tudi v zaključnem delu s

tematiko, ki je stalno prisotna v njegovem evangeliju: Jezus je vesoljni Odrešenik in je

upanje ter odrešenje za vse ljudi. Tako torej, ko se je Kristus vračal k Očetu, je podelil

božjo nalogo, to se pravi svoje lastno odrešenjsko poslanstvo ljudem: apostolom, Cerkvi in

nam vsem. Vsi smo poklicani, da postanemo evangelizatorji in misijonarji, in da pričujemo

za Kristusovo delovanje. Predmet ali vsebina takega poslanstva je točno tisto, kar je

izvrševal Kristus: razglašal je evangelij Božjega kraljestva in vabil ljudi k spreobrnjenju v

odpuščanje grehov, da bi s tem dosegli zveličanje.

Predno je Jezus zapustil apostole jim je podelil pomembno legitimacijo, ko jim je

predal evangelizacijsko poslanstvo: »Vi ste priče teh reči« (Lk 24,48). Ko je omenil »te

reči« je Jezus določil vsebino apostolskega poslanstva: razglašati »vse, kar je Jezus delal in

učil do dne, ko je bil vzet v nebesa« (Apd 1,1-2). Osrednje evangeljsko sporočilo je še

vedno velikonočna skrivnost: Jezusovo trpljenje, njegova smrt in njegovo vstajenje (prim.

Lk 24,46). Apostoli niso bili le oznanjevalci teh reči, temveč so postali tudi služabniki

oziroma »ministri besede« in zanesljivi pričevalci, ker »so bili od začetka očividci« (Lk

1,2) vsega, kar se je dogajalo v zvezi s Kristusom. Jezus je apostolom zagotovil uspeh

njihovega poslanstva s pomočjo daru, ki ga Vstali Kristus daje Cerkvi: dar Svetega Duha.

S tem, da v apostolih in v vernikih vzbuja vero v Kristusa, Odrešenika vseh ljudi, bo Sveti

Duh vodil Cerkev k čedalje globljemu dojemanju Jezusove skrivnosti in bo kot Spiritus

Creator s svojo stvariteljsko močjo podpiral Cerkev pri njenem evangelizacijskem

poslanstvu, ne glede na težave, ki se bodo sproti pojavljale. S tem, da je postal Gospod

živih in mrtvih, resnični vodnik zgodovine Cerkve in sveta, je Jezus izpolnil dano obljubo:

»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Cerkev se polna zaupanja

naslanja na to Kristusovo zagotovilo, ko vztraja pri evangeljskem, to je Kristusovem

poslanstvu; prav zaradi nenehne Gospodove navzočnosti, ki jo oživlja Sveti Duh, vera

Cerkve ne bo nikoli zamrla; dejansko Cerkev ostaja Kristusova nevesta in z dneva v dan

izgrajuje Kristusovo telo, dokler ne bo »polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje« (Ef 1,23).

7.c) Spoznanje, da je osrčje Cerkvenega poslanstva oznanjevanje Kristusa in njegovega

Evangelija, nas ne reši naših stvarnih, časovnih in družbenih dolžnosti. Pogled na cilj nam

ne osenči pozornosti do vsakdanjosti, niti ne izvotli naših dolžnosti v zgodovini. Krščanska

vera ni namreč opij ali mamilo, ki bi uspavala človeške vesti! Vera je odpiranje človekove

imanence, obseženosti v svoj mikrokozmos, k Božji transcendenci, k Božjemu preseganju

vsega; vera je projekcija Božje stvariteljske vsemogočnosti in njeno sprejemanje s strani

človeške kontingence. Zaradi odrešilnega naboja vere je naše stvarno življenje, četudi je

vezano na prostor in čas, vendarle usmerjeno v višave in k Drugemu, to se pravi k Božji

popolnosti, v kateri Vstali kristus živi, da postane vir večnega življenja in neskončne

blaženosti za vsakega človeka, ki se odpira njegovemu Evangeliju. Iz povedanega sledi, da

kot kristjani, ki sledimo Jezusovemu vstajenju, moramo v Trstu delati za izgradnjo

zemeljskega mesta, ki bo za človeka in vredno človeka, v perspektivi civilizacije ljubezni,

o kakršni je govoril Pavel VI. Odpiranje Božji transcendenci torej ni alienacija, ni izguba

človekovega bistva, temveč nenadomestljivo jamstvo za imanenco in za samo človekovo

svobodo. Srečanje z Bogom je za človeka spodbuda za večjo zgodovinsko zavzetost, vse

do junaštva; je milost, ki jo človek potrebuje za osebno dvigovanje in za sprejemanje

odgovornosti.

7.d) Biti Kristusovo pismo v Trstu vključuje zavest, da je vesoljno odrešenjsko

poslanstvo Cerkve, ki jo sestavljajo šibki in grešni ljudje, razburljiva a istočasno strašna

naloga tudi za Cerkev samo. Sam Bog se je odločil za tveganje in je položil svoj načrt v

človeške roke. Vendar navzočnost Vstalega Kristusa in nenehna pomoč svetega Duha

zagotavljata nezmotljivost Cerkve in njen obstoj do konca sveta. Po Kristusu in zaradi

svojega usmiljenja nas je Bog naredil za svoje otroke, za dediče in soudeležene pri

dobrinah odrešenja (prim. Gal 4,5) in za žive ude Božje družine. Znotraj te odrešenjske

dinamike se tudi za nas grešnike izvrši sinovsko / hčerinsko prerojenje: bili smo mrtvi in

smo oživeli, bili smo izgubljeni v svoji sebičnosti in smo se vrnili k ljubezni, to se pravi k

občestvu Očeta in njegovega Sina v Duhu ljubezni.

Kako nam Bog odpušča grehe? Cerkev je kraj sprave človeka z Bogom.  Bog je bil

namreč tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, » … Bog … nas je spravil s seboj, nam pa

naložil službo sprave« (2 Kor 5,18). Bog je poveril nekaterim grešnim ljudem to milostno

službo, da bi bili orodja božjega usmiljenja. Po Očetovem naročilu je vstali Jezus poveril

isto službo apostolom (prim. Jn 20,22-23), ki so bili tudi sami grešniki. Duhovnik, kot

služabnik sprave, v zakramentu pokore ni sodnik v posvetnem smislu, temveč je v

krščanskem smislu služabnik Božjega usmiljenja in mora zaradi tega na široko deliti Božje

usmiljenje. Pavel nam pravi: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani«, da oznanjamo dobro

novico: Kristus je odrešenje! Kristus je sprava! Kristus je zveličanje za vse ljudi. Pavel tu

konča z besedami: »Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20b). To

spodbudo bo morala tržaška Cerkev vsakodnevno obnavljati, ker je od svojega

ustanovitelja prejela besede sprave: spravimo se z Bogom! Izkoristimo čas priprave na

škofijsko sinodo, da okusimo Božje odpuščanje in njegovo usmiljenje in da pričujemo za

Kristusa, ki je naša sprava. Kot kristjani smo poklicani, da živimo in oznanjamo Evangelij

sprave, ki bo opral in prečistil še tako tragične spomine, ki kot strašne more še vedno

dolbejo v srcih naših someščanov globoke jarke sovraštva, da jih odpre obdobju odrešilne

človeške in civilne sprave.

7.e) Biti Kristusovo pismo v Trstu vključuje zavest, da je v izrednem Binkoštnem

dogodku Bog izlil Svetega Duha, ki je v prvem obdobju rojevanja Cerkve združil jezike

človeške družine v izpovedovanju edine vere. Razdeljenost jezikov in src, do katere je

prišlo v Babilonu (prim. 1 Mz 11,1-9) in je razdrobila bistveno enotnost človeštva, so

presegle nove Binkošti Duha: v moči Svetega Duha so vsi govorili isti jezik Božje

ljubezni, ki se je razodela v Kristusu, in vsi so lahko prisluhnili isti govorici ljubezni in

odrešenja ter so jo oznanjevali po navdihu Kristusa Jezusa in Svetega Duha. Sveti Duh

namreč združuje Cerkev kljub različnosti karizem, skrivnosti in postopkov. Duh zedinja

Cerkev in oblikuje edinost telesa, to je Cerkve, ne glede na število in na raznolikost njenih

udov (prim. 1 Kor 12,3 in sledeči). Na kratko povedano je Kristusova Cerkev ena, sveta in

katoliška (vesoljna) ravno zato, ker jo oživlja en sam Duh, ki jo dela rodovitno, jo podpira

in posvečuje. Sveti Duh je vir edinosti Cerkve. Drugi vatikanski cerkveni zbor je bil koncil

o Svetem Duhu. Koncilski očetje so večkrat in z veliko vnemo postavljali v ospredje vlogo

svetega Duha v življenju in poslanstvu Cerkve. Cerkveni zbor je poudaril, da je Cerkev

»zakrament edinosti« v Duhu, tako kot je Duh »kal in začetek edinosti Cerkve«, ker »jo

zedinja v občestvu in službi«.

Kot Kristusovo pismo moramo poživiti v nas poznavanje Svetega Duha in vdanost

njemu, ki je Božja ljubezen sama in je nenehno občestvo ljubezni med Očetom in Sinom.

Naj Sveti Duh ne bo še vedno za nas kristjane »neznani Bog«! Smo živi udje tržaške

Cerkve in je naša naloga tudi ta, da molimo in delamo – v ekumenski perspektivi – za

čimprejšnjo resnično edinost kristjanov. Na tem področju bo katoliška Cerkev zavzeta,

razpoložljiva in jasna sogovornica za sestrske Cerkve in občestvene skupnosti. »V enem

Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni« in zato se moramo napajati pri enem samem Duhu

(prim. 1 Kor 12, 13) ob nenehni prošnji: »Pridi, pridi, Sveti Duh, iz nebes na nas razlij

svoje lúči svetli sij! … In sedméro vlij darov v duše svojih vernikov, saj ti v vsem

zaupajo«

Zasilne situacije in nujne zadeve

8. Začrtana pot osebnega in občestvenega spreobrnjenja, da bomo Kristusovo pismo v

Trstu, nas vodi v razmišljanje o zelo pomembnem vprašanju, ki se neposredno dotika naše

osebne istovetnosti in naše krščanske biti: odzvati se na temeljno potrebo po smislu, ki jo

imajo možje in žene v našem mestu. V tem oziru je pomembno, da se nanašamo na besede

preroka Jeremija in svetega Pavla: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te

poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1, 5); »takrat pa bom

spoznal, kakor sem bil spoznan« (1 Kor 13,12). Kako pogosto se v trenutkih krize, kakršni

so današnji, ali pa v trenutkih posebne stiske, nemirno sprašujemo: kdo sem? Katera je

moja naloga v družbi, v Cerkvi in v današnjem svetu? Včasih smo bolj dramatični in se

sprašujemo: kateri je smisel mojega življenja? Kaj pa počnem na tem svetu? Star sem že,

bolan in osamljen; počutim se, kakor bi me vsi zapustili! Spomnimo se torej, da je

stvariteljska beseda, s katero je Bog nagovoril preroka Jeremija in apostola Pavla, in sicer:

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal …« točno ista vsemogočna

Božja beseda, ki nas je ustvarila in nam dala bit, ki nas nosi in podpira v vsakem trenutku

našega obstoja. Stvariteljska in odrešilna božja beseda ne zapusti človeka niti v končnem

trenutku smrti. Nisem na svetu le zato, ker je na njem dovolj prostora! Stvariteljska Božja

beseda nam pravi, da smo od vsega začetka zamisel Nekoga Drugega, ki za nas nenehno

skrbi in nas podpira! Če sem Božja zamisel ima potemtakem moje življenje v vsakem

trenutku smisel ravno zato, ker je njegov dar, ki ga ne gre zametovati!  Četudi se sam /

sama le delno poznam, me Bog, Stvarnik in Oče, od vekomaj popolnoma pozna. To je

pogled krščanske filozofije in teologije: optimizem in pozitivni odnos do stvarnosti, kar je

dejansko vesel pogled na življenje. Moderne filozofije pa, kot na primer eksistencializem

in ateizem, gledajo na obstoj in bivanje človeka v svetu, kot da je človek vržen v svet, kajti

človek ne ve od kod prihaja in niti kam bo šel. V nasprotju s tem pa po krščanskem

dojemanju nosi človek na čelu zapisano Božje ime. Bog nas je namreč spoznal in poznal od

vekomaj, in nas vselej po imenu kliče v življenje in podpira naš obstoj.

9. Biti Kristusovo pismo v Trstu z namenom, da vzamemo nase občo potrebo po

smislu, vključuje sprejetje odločilnega izziva tudi za našo delno Cerkev: ponavzočevati

Boga v svetu in odpirati ljudem prehod k Bogu. V svojem Pismu vsem škofom katoliške

Cerkve, ki ga je napisal zaradi polemik v zvezi s preklicem izobčenja štirih lefebvrovskih

škofov – eno izmed najlepših in najbolj navdihnjenih besedil njegovega plodnega in

daljnosežnega magisterija -, sveti oče Benedikt XVI. opredeljuje smer gibanja današnje

Cerkve s preroškimi in srčnimi besedami: »Dandanes, ko obstaja možnost, da bo v

številnih predelih sveta vera ugasnila kakor plamen, ki nima več netiva, je naša

najpomembnejša naloga ponavzočevati Boga v tem svetu in omogočati ljudem, da pridejo

do njega. Ne do kateregakoli, marveč do Boga, ki je govoril na Sinaju; do Boga, čigar

obličje spoznavamo v ljubezni do konca (prim. Jn 13,1) – v križanem in vstalem Jezusu

Kristusu. Resnična težava te zgodovinske ure je, da Bog izginja s človeških obzorij in da z

ugašanjem luči, ki prihaja od njega, človeštvo tone v izgubljenosti, katere uničujoče

posledice so vedno jasnejše. Voditi ljudi k Bogu, k Bogu, ki nam govori po Svetem pismu,

je v tem času najvišja in temeljna prednostna naloga Cerkve in Petrovega naslednika« (iz

prevoda v tedniku Družina, 22.3.2009). Kot Kristusovo pismo se moramo dobro zavedati,

da je osnovno vprašanje le eno: ali naj ima Bog svoje mesto v svetu? Ali sta človeška

narava in njegov um sama po sebi zadostni kategoriji, ali pa potrebujeta upanje in

odrešenje; ali naj bo življenje brez verske razsežnosti kakor stroj, ki mu je pošlo mazilo ali

pa ne? Benedikt XVI. je nakazal smer: svet ne zmore naprej sam in krščanstvo se ne more

odpovedati vlogi, ki jo ima kot gonilna sile zgodovine, tako na osebni ravni, kot tudi v

javnosti, in kristjani se morajo predvsem ponovno zavedati, da je njihova vera »prava«.

Krščanstvo postavlja svetu vprašanje o svoji resnici, mu pomaga, da si izbistri predstavo o

njej in ga naredi zmožnega, da resnico krščanstva tudi dojame. Benedikt XVI. meni, da

edino krščanstvo omogoča svetu, da spet pride do samega sebe in se v polnosti zaveda

svoje resnice.

10. Glede na to, da bomo Kristusovo pismo, ki namerava dati Bogu mesto v svetu,

menim, da je primerno, da nakažem nekaj stvarnih področij družbenega življenja, ki se mi

zdijo še kako potrebna pozornosti in odgovornega posega kristjanov v Trstu.

10.a) Prvo področje se nanaša na skupek vprašanj v zvezi z odnosom med družino,

spoštovanjem življenja in spolnostjo. Večkrat pravimo, da je družina prva celica družbe. To

navadno pomeni, da je družina v sebi že družba, da je prvo jedro družbe in da celotna

družba izvira iz družine. Lahko bi tudi rekli, da se znotraj družine sprošča relacijska

energija, energija občestvenega odnosa, ki se potem razširi na celotno družbo, in torej ni

družba oziroma država tista, ki utemeljuje človeško odnosnost. Le – ta spada k človeku, ki

je odnosno – relacijsko – bitje že po svoji naravi in to doživlja najprej znotraj družine. V

tem smislu je izvor družbe v družini in ko bi ne bilo družine bi ne bilo niti družbe, temveč

le skupina posameznikov.

Temelj družine morata biti moški in ženska, torej  par. Dva posameznika istega

spola nista par, sta le dve osebi. Moški in ženska sta par iz katerega nastane družba, najprej

zaradi njune komplementarnosti, kajti medsebojno se dopolnjujeta, drugič zaradi

medsebojne odprtosti v dopolnjevanju, kajti težita k združitvi, k enosti v dvojnosti, da

bosta »oba eno meso«, da bosta ena sama stvarnost in tretjič, ker njuna medsebojna

odprtost vodi v odprtost življenju, kajti zmožna sta porajati novo življenje na človeški

način; sta vir človečnosti; človeštvo bo z njima imelo bodočnost. To pomeni, da se

moramo zavedati družbenega vidika spolnosti, ki je pa žal danes vse preveč stvar

posameznika in je mišljena kot funkcija in ne kot izraz človeške narave. Spolnost postane

le tehnično dejstvo, če jo ločimo od rojevanja. Spolnost, ki smo jo individualizirali in

omejili na raven tehnike pa ni več v polnosti človeška. Primanjkuje ji značilnost

medsebojne odprtosti v komplementarnosti ter značilnost enosti v dvojnosti. Družba torej

ne izvira iz dveh posameznikov, temveč ima svoj izvor v človeškem paru, v moškem in

ženski, ki sta odprta medsebojnemu sprejemanju v spolnem dopolnjevenju in sta odprta

življenju. Še vedno nismo dovolj razmislili o negativnem vplivu individualiziranja

spolnosti, ki pa je v resnici tisto človeško dejanje, ki poraja družbo. Zaradi tega se družba

ne more odpovedati družinskemu izvoru, saj bi to pomenilo, da bi se ne počutili več kot

relacijska celota, temveč kot množica izoliranih posameznikov, ki kvečjemu stojijo drug

poleg drugega. Še nekaj pomembnega je, o čemer ne razmišljamo dovolj. Kriza družine ni

le sad ekonomskih in družbenih kontingenc (naključnosti). Družina ni v krizi samo zato,

ker pridejo mladi pozno do službe, ker morata oba zakonca hoditi v službo ali ker so

stanovanja predraga. Enako velja tudi za rojevanje. Razlogi za nizko rodnost in za krizo

družine so predvsem kulturni in mišljenski. Na tem moramo delati, da se bo poglobila

ljubezen do družine in zakona, da bosta ponovno privlačna za mlade. Družina in zakon

morata postati spet moderna. Gotovo pa je, da dokler bodo v medijih vztrajno promovirane

»nove družinske oblike«, ki da so normalne, če slavijo samsko življenje, če predstavljajo

spolnost z vidika igre,  kot stvar posameznika in kot orodje, in če gredo tako daleč, da

spreminjajo izrazoslovje za lažje prenešanje novih miselnih shem, bo težko prišlo do

preobrata.

10.b) Drugo področje se nanaša na vprašanja v zvezi z odnosom med mladimi in vzgojno

stisko. Naša delna cerkev se dobro zaveda, da tare tržaško mladino veliko težav in v ta

namen že od nekdaj pripravlja razne izobraževalne pobude s posredovanjem škofijskega

centra za mladinsko pastoralo, ki je pred kratkim pripravil sistematični načrt o tem

vprašanju. Za pravilni pristop k reševanju vseh mnogoterih vprašanj, se mi zdi potrebno, da

izhajamo iz globokega zavedanja, ki je polno zaupanja in upanja: mladi niso problem in

niso niti tragični izraz etične puščobe, kot smo jih vajeni površno ocenjevati. Mladi

zahtevajo odgovornost odraslih, prevsem zaradi tako imenovane vzgojne stiske, kar bo

usmerjalo pastoralno dejavnost italijanske škofovske konference v naslednjih desetletjih in

tržaška Cerkev se je že žačela ukvarjati s tem vprašanjem.

Izraz »vzgojna stiska« je uporabil Benedikt XVI. v svojem Pismu vernikom rimske

škofije glede nujnih nalog na področju vzgoje, z dne 21. januarja 2008. V pismu pravi, da

»nikoli ni bilo lahko vzgajati« in »zdi se, da je danes to še težje«. Sveti oče pripominja, da

»je med starši in tudi med učitelji oziroma na splošno med vzgojitelji, gotovo močno

prisotna skušnjava, da bi popustili, in še prej nevarnost, da ne bi niti dobro razumeli, katero

vlogo imajo oziroma katero je njihovo poslanstvo«. Vzgojne stiske ne gre torej enačiti s

poenostavljeno ugotovitvijo, da je težko vplivati (na mlade) ali pa, da so težave, ki jih

postavlja današnja družba vse večje, temveč jo moramo celo razumeti kot zmedenost

samih vzgojiteljev, ki pravzaprav niti ne vedo zakaj bi naj vzgajali. Med druge vzroke tega

pojava Benedikt XVI. postavlja tudi »splošno vzdušje, miselnost in obliko kulture, ki nas

vodijo v dvom o vrednosti človeške osebe, o samem pomenu resnice in dobrega in končno,

da podvomimo, da je življenje nekaj dobrega. V takih okoliščinah je zelo težko predajati iz

roda v rod nekaj vrednega in zanesljivega, predajati pravila ravnanja in verodostojne cilje

okoli katerih graditi svoje življenje«. In vendar je vzgoja neizogibna naloga. Benedikt

XVI. v nadaljevanju dejansko piše takole: »Za razliko od tega, kar velja na tehničnem ali

ekonomskem področju, kjer je možno prištevati današnje dosežke tistim iz preteklosti, tako

kopičenje na področju moralnega izobraževanja in moralne rasti osebe ni mogoče, kajti za

vsako osebo in za vsako generacijo posebej velja, da je potrebno vsakič na novo in vsak

zase sprejemati svoje odločitve. Celo največjih vrednot iz preteklosti ne moremo kar tako

podedovati; moramo jih osvajati in obnavljati po osebni izbiri, ki je večkrat tudi boleča«.

Vzgojna stiska je torej težavnost vzgajanja, je pa tudi v tem, da smo nujno dolžni,

da vzgajamo. Stisko moramo razumeti kot pomanjkanje, kot hudo pomanjkljivost, kot

prisotnost ovir, ki preprečujejo vzgojo; razumeti pa jo moramo tudi kot premik v smeri

središčnosti vzgoje in njenega še neznanega pomena. Še nikoli ni bila vzgoja tako bistveno

pomembna, kot je to danes. Benedikt XVI. namreč pravi: »Ko se zamajejo temelji

osnovnih prepričanj, se nujno povrne potreba po vrednotah: dejansko je danes več

povpraševanja po vzgoji, ki naj bo res takšna, kot mora biti. Po tem sprašujejo starši, ki jih

močno skrbi za prihodnost svojih otrok in mnogi vzgojitelji, ki doživljajo žalostno

propadanje šole; po tem sprašuje celotna družba, ki občuti, kako je postavljena pod vprašaj

celo sama osnova sobivanja; globoko v sebi si tako vzgojo želijo tudi mladi, ki se ne

marajo sami soočati z življenskimi izzivi.

10.c) Tretje področje se nanaša na področje kulture in na kulturni redukcionizem, ki jo

označuje. Od vsega začetka svojega služenja sem se namenil močno poudariti to vprašanje

s tem, da sem ustanovil Katedro svetega Justa, ki naj se z Božjo pomočjo in z dobro voljo

mnogih ljudi še okrepi v prihodnosti. Katedro sem ustanovil, ker je Cerkev pred izzivom

kulturnega obdobja, ki ga označuje neke vrste redukcionizem, ki je poglavitna ideologija

današnjega časa. Medtem, ko so nekdanje ideologije jemale stvarnost kot vseobsegajočo

celoto, je današnja prevladujoča miselnost ravno nasprotnega mnenja: drobi stvarnost na

področja, ki niso vzajemno primerljiva. Tako pod pretvezo, da se reši ene ideologije,

ustvari novo, ravno tako vseobsegajočo, čeprav zreducirano ideologijo. Redukcionizem je

povsod močno razširjen. Osebo zreducira na skupek genov in nevronov, ljubezen zreducira

na raven čiste kemije, družino zreducira na raven sporazuma, pravice zreducira na raven

pričakovanj in želja, demokracijo zreducira na raven postopka, vero zreducira na raven

bajke, rojevanje zreducira na raven laboratorijske proizvodnje, znanje zreducira na raven

znanosti in znanost zreducira na raven eksperimentirajna, moralne vrednote zreducira na

raven izbire, kulturo zreducira na raven mnenja, resnico zreducira na raven občutka,

pristnost zreducira na raven usklajenosti z lastno samozavestjo. Prav zaradi tega, ker je v

današnjem svetu toliko redukcionizma, je tudi veliko področij, na katerih se je potrebno

potruditi za »širitev« obzorij. Kot je večkrat ponavljal Janez Pavel II., je kultura ena od

poti evangelizacije. Naša delna Cerkev, ki leži na križišču različnih kultur, mora torej

obvezno najti pravi pristop, da spregovori o Kristusu današnjemu človeku s tem, da se

spopade z vsemi vrstami osiromašenja in s pričakovanji, ki so vezana na bivanjske

stvarnosti posameznih oseb in različnih ljudstev. Cerkev se ne sme bati kulture, saj je ona

sama skozi stoletja skrbno čuvala in zagovarjala tisto kulturo, za katero je bil – in je še

vedno – v središču človek, svobodno in razumno bitje, varuh stvarstva, ki pričuje za

transcendenco, ki edina podarja resnico in polnost vsaki antropologiji, ki je res smiselna.

Naša delna Cerkev je občutila in še vedno čuti potrebo, da posreduje sporočilo, ki

je njej lastno, tudi z uporabo različnih sredstev družbenega obveščanja. V tem smislu je že

uresničevala – in to še vedno dela – dragocena priporočila iz odloka Inter Mirifica (O

sredstvih družbenega obveščanja), drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Že za časa

zavezniške vojaške uprave mesta Trst je zmogla pridobiti prostor za oddajo z duhovno

vsebino v sklopu oddaj krajevnega sedeža italijanske radio televizije. Naši škofiji je zaupan

radijski prenos nedeljskega obhajanja Evharistije za celotno deželno območje; v

italijanščini iz stolnice svetega Justa ter v slovenščini iz rojanske župnijske cerkve. Tu sta

še katoliški tednik Vita Nuova, ki posreduje novice, podrobnosti in cerkvena obvestila za

tako vrsto branja, ki naj spodbuja občutljivost za odnos Cerkev – svet, kakor je nakazano v

okrožnici Gaudium et Spes ter mesečnik Naš Vestnik, ki izhaja v slovenščini. Pojavila se je

tudi radijska postaja Nuova Trieste, ki v naše domove prinaša intervjuje, glasbo, poročila o

konferencah ter kulturne in verske oddaje. To je dediščina, ki naj ima resnišno katoliško in

ljudsko dušo, ki bo znala biti zanimiva in bo mogla širiti evangeljsko sporočilo ter

spodbujati občestveno izkustvo vertikalne in horizontalne razsežnosti, ki jo kristjan danes

nujno potrebuje. Tu je še velika razširjenost informatike, ki doseže ljudi vseh starosti in

družbenih razredov, in jo gre uporabljati v skladu z moralnimi načeli, ki ščitijo in

zagovarjajo resnico in dostojanstvo osebe. Duhovniki, redovniki in redovnice ter verniki

laiki, ki opravljajo poslanstvo vzgoje, bi morali bolj vrednotiti naša komunikacijska

sredstva, še posebno katoliški tednik, ki je dragoceno orodje obveščanja in poznavanja ter

nam pomaga razvijati katoliško istovetnost.

10.d) Četrto področje se dotika  revežev in odziva solidarnosti. Tudi v našem mestu, ki je

sicer bogato, je revežev veliko. Številne so karitativne pobude naše krajevne Cerkve, ki jih

z ljubeznijo upravljajo tako škofijska Karitas, kot tudi redovne skupnosti, društva in

župnije. Tu se začenja obširno področje solidarnosti, ki naj bo vedno prisotna v naši

zavzetosti za krščansko pričevanje. Revež je živeča Kristusova ikona, ki trka na vrata naše

vere in naše dejavne ljubezni. Cerkev bo nenehno opozarjala na grešnost neenakosti, ki

označuje današnji globalizirani svet: na eni strani narodi, ki jim primanjkuje osnovnih

življenskih dobrin, na drugi strani pa narodi, ki živijo v blagostanju … Doba, v kateri

živimo je polna vprašanj socialne pravičnosti, ki zahtevajo odgovor solidarnosti. V

evangeljski perspektivi je solidarnost socialno utelešenje usmiljenja in ljubezni, je

krščanska agape, ki veleva, da si vzamemo k srcu skupno dobro s trdno zavzetostjo in z

veliko mero vstrajnosti. Skrbeti moramo za dobro vseh ljudi in za dobro slehernega

posameznika, kajti vsi smo resnično odgovorni za vse. Biti solidarni danes, pomeni

zavedati se soodvisnosti med ljudmi; pomeni učinkovito zoperstaviti se grešnim

strukturam. In, kot je zatrjeval nepozabni Janez Pavel II., solidarnost je pot k miru in

istočasno pot k razvoju. Dejansko je mir na svetu nemogoč, če odgovorne osebe ne

priznajo, da soodvisnost naravnost zahteva, da se odrečemo katerikoli obliki ekonomskega,

vojaškega ali političnega imperializma, in da je nujno spremeniti medsebojo nezaupanje v

sodelovanje. To je pa dejanje solidarnosti med posamezniki in narodi (prim. Sollicitudo rei

socialis – o skrbi za socialno vprašanje, št. 39). Kakor je vsem znano, je za Janeza Pavla

II. mir sad solidarnosti: opus solidaritatis pax.

11. Rad bi dopolnil svoj dokument Biti Kristusovo pismo v Trstu, ki naj bo v pomoč na

skupni poti priprave na škofijsko sinodo, s še dvema področjema, za katera naj bi nenehno

skrbeli: prvič, pozornost do neverujočih, ki iščejo neznanega Boga in drugič, skrb za

katehiste in krščanske vzgojitelje ter ovrednotenje vernikov laikov.

11.a) Med svojim običajnim govorom Rimski kuriji ob izmenjavi božičnih voščil leta

2009, je Benedikt XVI., ko je govoril o dvorišču (dvoru) poganov, podal predlog, ki je zelo

spodbuden tudi za našo delno Cerkev. Kaj je pa bilo to »dvorišče«, ta »dvor«? Prerok

Izaija si je predstavljal tempelj kot kraj molitve za vsa ljudstva (»moja hiša se bo

imenovala hiša molitve za vsa ljudstva«, Iz 56,7). Izaija je oznanjal pravega in edinega

Boga  (»Jaz sem prvi in jaz sem poslednji, razen mene ni Boga!«, Iz 44,6), in ne malikov,

ki so jih ljudje izdelali kot obrambo pred lastnimi strahovi  (»Kdor upodobi boga ali vlije

malika, nima od tega nobene koristi«, Iz 44,10). Dvorišče poganov je bilo v jeruzalemskem

templju sicer namenjeno vsem ljudstvom in ne samo Izraelcem, tudi tistim, katerim je bil

Bog še vedno neznanec, čeprav tujci oziroma nejudje niso imeli vstopa v notranjost

templja, da bi bili v polnosti soudeleženi pri obhajanju skrivnosti. Jezus je ravno iz

dvorišča poganov izgnal menjalce denarja in prodajalce golobov in jim prevrnil mize in

stole, kakor poročajo evangeliji.

Kako pa je z verskim statusom teh »poganov«? To so tisti, pravi Benedikt XVI., ki

so nezadovoljni z lastnimi bogovi, obredi in miti, kajti zavedajo se, da pri njih ni odrešenja,

saj so proizvod človeških rok. Čeprav »pogani« še ne poznajo edinega, pravega in

velikega Boga, ki je resnica in ljubezen, ga vendarle pričakujejo in bi ga radi molili. To so

vsi tisti, ki so občutili, da jih brezvernost časa, v katerem živijo ni odrešila, temveč le

privedla k novim mitom, ki na prvi pogled odrešujejo, niso pa resnično odrešujoči. Pravega

Boga ne poznajo, če bi pa našli oporo, bi se je oprijeli. Za današnje pogane je »vera nekaj

tujega«, naveličani so in siti bogov, ki jih je brezvernost postavila prednje (ali jim jih

vsilila), in vendar ne bi radi ostali kar tako brez Boga.

Sveti oče sprašuje ali bi bilo mogoče tudi danes nuditi prostor – kakor je bilo

dvorišče poganov v jeruzalemskem templju – tudi tistim, za katere je Bog še vedno

neznanec?. To je brez dvoma nov predlog, ki širi obzorja delovanja in dialoga z nevernimi.

Sodobna brezvernost ponovno sili človeka – kot se je že nekoč dogajalo s pogani – k

mitom in malikom, tokrat k novim, močno sekulariziranim mitom in malikom, ki pa so

ravno tako neracionalni in so v bistvu le zaščita pred našimi strahovi. Tu je ocena sodobne

brezvernosti izredno negativna, je skoraj razglasitev njenega neuspeha: nastala je, da bi

človeka odrešila verskih mitov, a je sama zapadla v bolj puste, a zato nič manj mogočne

različice mita. Lahko bi rekli, da je dostojanstvo sodobne brezvernosti zaobjeto v

nekakšnem kraškem pojavu počasnega a vstrajnega »pronicanja« k neznanemu Bogu.

Benedikt XVI. meni, da naj ne bi predlagali krščanskega Boga v nevtralnem ali

nepristranskem okolju, kajti dvorišče poganov je bilo dejansko že znotraj jeruzalemskega

templja, in potemtakem že posvečeni kraj. Že res, da še ni bil konfesionalni, liturgični in

eklezialni prostor, je pa bil vseeno verski prostor. Papež predlaga, da bi se z nevernimi ne

soočali le na filozofski in akademski ravni, z okroglimi mizami in podobno; pravi, da bi

»novi pogani« radi častili Boga, četudi je zanje »Neznani«. Prosi torej, naj bo predlog

verski, a zato nič manj racionalen. V predlogu za »dvorišče poganov« vidimo misel, da je

Bog Jezusa Kristusa resnični odgovor na globoka človeška pričakovanja, in vidimo tudi

zahtevo, da se kot tak tudi predlaga. Verski predlog je torej tudi razumski predlog. Pot pa

vselej vodi od vere k razumu, in nikdar od razuma k veri. To je tudi glavna novost

predloga »dvorišča poganov«.

V tem velikem načrtu naj ima pomembno vlogo Družbeni nauk Cerkve, ki je ravno

na stičišču razuma in vere, torej tam, kjer se dvorišče poganov dotika notranjosti svetišča.

Družbeni nauk Cerkve je že sam po sebi nekako »dvorišče poganov«, kajti obrača se na

vse ljudi, tudi na tiste, za katere je Bog neznanec. Govori o Bogu s tem, da govori o

človeku in o človeškem občestvu.

11.b) Vabim katehiste in katehistinje, da naj oznanjajo besedo odrešenja. To ni lahka

služba, kajti niti za Gospoda Jezusa ni bila lahka. Vselej se soočamo s srci, ki so hladna,

ravnodušna, otrpla in ranjena. Velikokrat se potem tudi našega srca polasti potrtost. Ne

dovolite, da vas težave premagajo in da v vas zamre navdušenje. Tudi tukaj, v tem mestu

in v tem času je množica ljudi, h katerim nas Bog pošilja (prim. Apd 18,10). Naš je čas

milosti. Zagotovo so se časi spremenili, to lahko vsak opazi. Verska praksa ni več tako

priljubljena: veliko otrok in mladih je brez zakramentov, in veliko je takih, ki se oddaljijo

od verskega življenja v župniji potem, ko so zakramente prejeli. To pa naj nas ne straši:

prepričan sem, da tako stanje od nas zahteva, da prilagodimo način opravljanja pastoralne

naloge naše Cerkve, ki je v tem, da je Kristusovo pismo v Trstu. Kje so potemtakem

prednostne naloge? Menim, da lahko nakažem tri prioritete in vam jih dam v razmislek:

- Gojiti lastno duhovnost. Nujni pogoj za to, da bo naša vzgojna dejavnost

smiselna je, da ljubimo Gospoda z vsem srcem. Pojdite k temeljem vaše

poklicanosti: sam Gospod vas, s cerkvenim naročilom, kliče in pošilja.

- Posvečati se nenehnemu oblikovanju. Pozorno učenje in nenehno

postavljanje sebe pod vprašaj omogoča krščanskemu vzgojitelju, da razvija svojo

vzgojno ponudbo in da jo prilagodi spremenjenim razmeram današnjega sveta.

- Postavljati odraslega človeka v središče vzgojne dejavnosti. To je možnost,

ki jo gre izkoristiti. Osnovni dokument o prenovi kateheze je že pred štiridesetimi

leti trdil, da »odrasli so v bolj polnem smislu naslovljenci krščanskega sporočila,

ker oni zmorejo bolje spoznati bogastvo vere, ki je ostala neizražena ali se ni

poglobila v prejšnjem uvajanju« (124). Tako, da bi radi prav njim posvetili več

prostora znotraj naših dejavnosti.

11.c) Drugo področje se dotika zavzete promocije in vrednotenja vernikov laikov,

predvsem tistih, ki so člani združenj, z odkritjem njihove laiške poklicanosti. Temeljna

točka istovetnosti kristjanov laikov je ta, da so Kristusovi učenci. Po zakramentu krsta,

birme in evharistije so zraščeni s Kristusom, soudeleženi pri njegovem življenju, in prav

zato deležni njegovega trojnega munusa (službe). Vendar ožnačuje hojo za Kristusom

kristjana laika in njegovo soudeležbo pri samem Kristusovem življenju posebni pristop, ki

izvira iz njegove »posvetne narave«, kajti je in živi v svetu. To pa ni lociranje v

sociološkem smislu, temveč opredeljuje, na pristno teološki ravni, bit in dejavnost

kristjanov laikov. Ni niti osebna izbira, pravzaprav je Božji načrt, je prava in resnična

poklicanost. Znotraj naših krščanskih skupnosti pa še vedno velja reduktivna predstava o

kristjanu laiku, o njegovi biti in o njegovem delovanju: na osnovi take predstave, je kristjan

laik štet kot kristjan nižjega evangeljskega profila.

Dejavna navzočnost kristjana laika v svetu izvira iz karizme, to se pravi, da izvira

iz milostnega daru, ki naj ga (laik) prepozna in goji, da bo dozorel. Prednostni kraji

življenja in delovanja kristjana laika so vse človeške svarnosti, tako zasebne, kot

družinske, pa vse do družbenih;  vsa zgodovinska okolja in situacije; vse strukture in

ustanove, ki tvorijo življensko tkivo posameznih narodov in človeštva v celoti. »Svet« je

naslovljenec Božjega dela in ljubezni. Navzočnost in zavzetost kristjana laika morata

izhajati iz te teologalne vizije, kajti v nasprotnem primeru ne bosta mogli biti izraz dejavne

ljubezni in oznanjevanje Evangelija. Kristjana vodi prava in resnična ljubezen do sveta, ki

vključuje globinsko poznavanje, objektivnost v razločevanju dobrega in zlega, želja po

dobrem in iskanje dobrega, solidarnost in smisel za odgovornost ter drža služenja.

Kristjan laik oznanja Evangelij bolj z zglednim krščanskim življenjem, kot pa da bi

pridigal ali katehiziral. Njegovo življenje, zakoreninjeno v Kristusu, se prepleta z

zemeljskimi in zgodovinskimi stvarnostmi; izkustvo ljubezni, družine, očetovstva in

materinstva, izkustvo strokovnosti v službenem, kulturnem, znanstvenem in raziskovalnem

okolju ter izkustvo družbenih, ekonomskih in političnih odgovornosti. To je nujni pogoj za

to, da bo imelo zavzemanje kristjanov laikov v svetu nek pomen, sicer bo zavzemanje brez

vsakršnega pomena. Glede na to moramo tu izpostaviti, da je nujno, da v nas gojimo in

nenehno poglabljamo notranje vzgibe oziroma poteze lastne istovetnosti, svoj pristop h

Kristusu in njegovemu evangeliju kot bistvenemu življenskemu načelu, krščansko gledanje

na človeka in na svet skladno z Božjim in cerkvenim pogledom ter zavzetost za človeka in

za zgodovino po načelu služenja, ki izraža notranje nagnjenje k dejavni ljubezni. Drugače

povedano, resnično krščansko pričevanje vernikov laikov vključuje trdno laiško

duhovnost, ki bo rojevala nove može in nove žene, ki bodo zatopljeni v Božjo skrivnost in

postavljeni v družbo. To je duhovnost, katere pogled sega preko zgodovine, čeprav se od

nje nikdar ne oddalji; ki goji globoko ljubezen do Boga in istočasno vidi Boga v vseh

ljudeh in jih globoko ljubi, kakor jih tudi Bog ljubi; ki je izraz take življenske sinteze, ki je

polna vere in usmiljenja, in je odrešilna za izpraznjeno in razdrobljeno bit (eksistenco),

katero zmore spet združiti v eno, ji dati pomen in upanje.

Da bo kristjan laik obdržal in poglobil notranje vzgibe za svojo družbeno in

politično zavzetost, mora po poti nenehnega izobraževanja, izpopolnjevanja in oblikovanja

ob skrbnem upoštevanju Družbenega nauka Cerkve. Nihče ne more kar tako v trenutku

postati kristjan, in še kristjan laik povrhu, in skladno s tem tudi zaživeti. Življenska sinteza

med vero, duhovnostjo in življenjem je sad, ki dozori po dolgotrajnem in potrpežljivem

gojenju; pot do tega cilja moramo načrtovati z veliko mero modrosti. Predvsem kakovost

družbene in politične zavzetosti kristjana laika je sorazmerna njegovim notranjim vzgibom,

njegovi duhovnosti in njegovi izobraževalni poti. Tako, ko želimo govoriti o pričevanju,

moramo prednostno poudariti vidik, ki se nanaša na biti, in ne na delati: goriščna točka za

pričevanje o našem verovanju je v duhovni in mistični kakovosti našega življenja.

Zaključki

12. Zaključujem svoj dokument Biti Kristusovo pismo v Trstu in izročam sebe in vas v

varstvo presveti Devici Mariji, ki ima v naši škofiji veliko častilcev. V naslednji dveh letih

priprave na sinodo ji bomo posvetili nekaj posebnih trenutkov, da jo počastimo tudi kot

Mater civitatis (Mater mesta). V sivini sedanjika, polnega naše grešnosti, in kljub

vsakodnevnim težavam, ki nas tarejo, si prisvojimo slavilno pesem Mariji velikega pesnika

Danteja, ki je na svoji duhovni poti dospel do vznožja Božjega prestola in ko ga je tam

obsvetil eden izmed nasvetlejših žarkov, ki so izhajali iz Božje skrivnosti, je po ustih

svetega Bernarda zapel:

Devica, mati, sinu hči prelepa,

in kot nihče ponižna in visoka,

ti dopolnitev božjega si sklepa,

Karkoli je v stvarstvu lahko lepega, dobrega in svetega, je že navzoče v Mariji, ki je

»ponižna in višja od drugih stvari«. Sestrična Elizabeta je Marijo razglasila za

»blagoslovljeno med ženami«, kajti kot Gospodova Mati, nosi v svojem najčistejšem telesu

blagoslovljeni sad, Jezusa Kristusa (prim. Lk 1,42). Takrat je tudi Marija povzdignila k

Bogu in pred zgodovino svoj Magnificat – blagoslov za vse čudovite darove, ki se stekajo

vanjo, ki je prava »sionska hči«: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v

Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo

blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in je njegovo ime sveto …« (Lk

1,46-49). Božji blagoslov, ki je prišel nad Marijo, je znamenje blagoslova in milosti tudi za

nas. Marija, kot Jezusova Mati je tudi naša Mati, je Mati Cerkve, je Mati naše tržaške

Cerkve in je Mater civitatis – Mati mesta. Sami zase bi bili mi, grešniki, – kot je pel Dante

– kakor ptice, ki bi rade letale »brez peruti«, v resnici pa, po vzvišenem Marijinem

zgledu in ob njenem mogočnem materinskem posredovanju pri Sinu Jezusu, zmoremo naša

življenja in življenje naše škofije narediti za Kristusovo pismo v Trstu.

+ Giampaolo Crepaldi, nadškof
tržaški škof

Prevedel   Aleksander De Luisa

+ Giampaolo Crepaldi, nadškof
tržaški škof

Prevedel: Aleksander De Luisa

Pastoralno navodilo za pripravo na škofijsko sinodo

+ Giampaolo Crepaldi, tržaški škof – nadškof

Predragi duhovniki, diakoni, bratje in sestre v Kristusu, milost vam in mir od Očeta, in od

Gospoda Jezusa v Svetem Duhu!

Evharistija in priprava na škofijsko sinodo

1.  Evharistija, ta velika skrivnost naše vere, bo jedro pastoralnega leta 2011-2012, v

katerem si bomo neposredno prizadevali za pripravo škofijske sinode. V pastoralnem letu

2010-2011, ki je bilo posvečeno Gospodovi besedi, smo imeli to milost, da smo okusili

blaženost, ki jo Gospod daje tistim, ki Njegovo besedo poslušajo in tudi izpolnjujejo.

Zdaj stopamo v drugo leto priprave, kjer bo v središču vsega dogajanja evharistija. Naša

krajevna Cerkev bo lahko le v evharistiji ponovno in vedno znova odkrivala neizčrpen

potencial milosti in duhovnega življenja, ki se iz nje širi. V njej bo ponovno odkrila

resnično hrano, ki daje moč v človeških in zgodovinskih okoliščinah Trsta ter bo zmogla

zaživeti v polnosti prepotrebno izkustvo edinosti in občestva. S tem bo ponovno našla

vzgib, da se velikodušno usmeri k njim, ki so v duhovni ali materialni stiski, še posebno k

revežem. Povezava med Cerkvijo in evharistijo je zelo tesna. Veliki teolog H. De Lubac

je trdil, da poleg tega, da Cerkev ustvarja evharistijo, drži tudi, da evharistija ustvarja

Cerkev. Tudi drugi vatikanski cerkveni zbor je v odloku o službi in življenju duhovnikov -

Presbyterorum Ordinis poudaril to razsvetljujočo resnico, ko je slikovito prikazal

komplementarnost med Cerkvijo in evharistijo s pomenljivimi besedami: Evharistija je

»višek (culmen) naproti kateremu je usmerjeno delovanje Cerkve in je tudi vir (simul

fons) iz katerega se širi njena krepost« (št.5).

Lani sem škofiji predložil v duhovno presojo dokument Biti Kristusovo pismo v

Trstu, kjer sem poleg nekaj splošnih pastoralnih smernic za dve leti priprave na sinodo, tudi

orisal pot prenove in osebnega ter občestvenega spreobrnjenja. Obsežni in razčlenjeni

dokument bo izhodišče tudi za letošnje pastoralno delo. V pričujoče Pastoralno navodilo

sem pa vključil le nekaj smernic za duhovno presojo in pastoralno usmerjenost, da bomo

ustrezno doživljali neposredno pripravo na sinodo, ki bo osredotočena na evharistiji. V

omenjenem dokumentu Biti Kristusovo pismo v Trstu sem zapisal: »Na sinodalni poti

pastoralne prenove bo Evharistija cantus firmus naše Cerkve; bo vir in višek občestvenosti

in iz nje se bo Cerkev hranila, da bo zmogla izpolniti svoje spravno poslanstvo znotraj

vernega občestva in v družbi. Naša delna Cerkev bo znala postati dom združevanja, v

katerega bodo še posebno veselo sprejeti vsi tisti, ki jim primanjkuje duhovnih in pa tudi

materialnih dobrin. Evharistija je najboljša šola za rast tistega ‘prenovljenega čuta, s

katerim občutimo pripadnost Cerkvi. Ob soudeležbi pri edinem daru in ob sodelovanju pri

edinem poslanstvu se bomo učili medsebojnega razumevanja in bratskega spoštovanja;

učili se bomo počakati drug na drugega, varovati drug drugega, se medsebojno poslušati in

neutrudno izobraževati, da bomo Božjo hišo, to se pravi Cerkev, izgrajevali z doprinosom

prav slehernega izmed nas, da bo svet videl in veroval’ (prim. Jn 17,21)« (5.b).

Dogodek v Emavsu: lomljenje kruha

2. Referenčno besedilo za drugo leto priprave je dobro znani odlomek iz Lukovega

evangelija, ki je posvečen učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35). Izmed vseh

poročil o prikazovanjih Vstalega, je tisto o Emavsu gotovo najobširnejše, morda celo

najlepše. Zgradba odlomka razkriva eklezialni in teološki namen. Duhovna modrost nam

bo ob branju omogočila, da  bomo pred seboj videli neke vrste priliko, ki zaobjema globlji

pomen ter skupne in bistvene elemente vseh prikazovanj Vstalega. V besedilu je prikazan

boleč spomin na prijateljstvo med učenci in Jezusom in na vse, kar so si od druženja z njim

tudi obetali. Opisana je žalost učencev ob Jezusovi smrti in kako jih je tragični dogodek

prizadel, kajti Jezusova smrt je kot sovražni in neustavljivi vihar odpihala vse, kar so imeli.

Naenkrat so ostali brez prijateljstva in brez upanja. V nadaljevanju izvemo o praznem

grobu in kako je ta podatek učence popolnoma zbegal, kajti niso si ga znali dobro razlagati.

Dogajanje se nato počasi, vendar vznemirljivo razpleta v smeri ponovnega zbliževanja med

učencema in Jezusom. Pričelo se je skoraj neopazno, kakor kadar vzpostavimo odnos z

neznancem, ki bi mu radi kaj povedali o sebi, nakar je nastopil čas za poslušanje razlage o

Jezusu (razlage Pisem); ob tem poslušanju pa se »srce vname«. Učenca sta poslušala in v

njima je naraščala želja, da bi »ostali skupaj«. Končno sta se ponovno združila z Jezusom

po že poznanem, domačem, evharističnem, zakramentalnem dejanju lomljenja kruha:

dejanje, ki jima je dokončno odprlo oči, da sta v Jezusu prepoznala pričakovanega Mesija,

ki je daroval svoje telo, da bi človeka odrešil greha in strahu pred smrtjo.

Ugledni biblist kard. Gianfranco Ravasi je v svojem zanimivem komentarju tega

odlomka Lukovega evangelija zapisal: »Luka je odlomek napisal za branje v cerkvi. V

njem je sporočilo za prihodnje generacije kristjanov: ‘Vi, ki se ozirate nazaj in vam je

morda hudo, ker niste mogli osebno poznati Kristusa kot človeka, vedite, da se s Kristusom

srečate vsako nedeljo, ko obhajate evharistijo. Pri besednem bogoslužju mora vaše srce

goreti v vas, kajti besedo razlaga in oznanja On; ko lomite kruh, srečate Njega. Vsako

obhajanje evharistije je velikonočno prikazanje. Velikonočno prikazanje pa je … izkušnja

vere v pravem pomenu besede, ker je namreč srečanje s samim Kristusom’. Luka nam je

podal svojo osnovno tezo, po kateri je Kristus navzoč v zgodovini. Kristus je sedanjost, ni

Evharistična skrivnost

3. Letos, v drugem letu priprave na sinodo, bo treba po župnijah – vendar ob

upoštevanju posameznih potreb in možnosti, ki jih bodo opredelili župniki in župnijski

pastoralni sveti kot tudi razne skupine, gibanja in združenja – spodbujati uvedbo raznih

katehetskih postopkov in vzgojnih oblik pri spoznavanju in poglabljanju zakramenta

evharistije in pri njegovem obhajanju. To povabilo naj zavezuje tudi katehete in

katehistinje v državnih šolah. S tem v zvezi bo zelo primerno sklicevati se na Katekizem

katoliške Cerkve (št. 1322 – 1419) in na Apostolsko spodbudo Evharistija, zakrament

ljubezni – Sacramentum Caritatis svetega očeta Benedikta XVI.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v enem izmed svojih najboljših in najbolj

navdihujočih dokumentov, tako predstavil celostni pogled na evharistično skrivnost: »Naš

Gospod je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, ustanovil evharistično daritev

svojega Telesa in svoje Krvi, da bi ovekovečil daritev na križu za vse čase, dokler ne pride,

in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja:

zakrament usmiljenja, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se

prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija

o svetem bogoslužju – Sacrosanctum Concilium, št. 47).

Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: »to delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24-

25), obhaja evharistijo in poudarja njene značilnosti.

- Evharistija – dejanje zahvale – je zahvala Očetu za njegova velika dela: za stvarjenje,

odrešenje in posvečevanje.

- Evharistija je daritveni spomin Kristusa in njegovega telesa. Spominja nas na Kristusovo

daritev za odrešenje sveta in nam jo ponovno predočuje.

- Evharistija je Kristusova navzočnost, ki se udejanja po njegovi Besedi in po njegovem

Duhu. Vemo, da je Gospod tudi drugače navzoč v Cerkvi, vendar je Gospodova navzočnost

v evharistiji posebno resnična po odličnosti, »ker je ta navzočnost tudi substancialna,

snovna; po njej namreč postane navzoč celi in neokrnjeni Kristus kot Bog in človek«

(Pavel VI., Okr. Skrivnost vere – Mysterium Fidei, št. 20).

- Evharistija je velikonočna gostija, slavnostna pogostitev v občestvu z Gospodovim

telesom in njegovo krvjo, k čemur je v polnosti usmerjeno obhajanje svete maše.

- Evharistija je zakrament upanja Cerkve. Pri sveti maši se namreč obnavlja nova in večna

zaveza, ki jo je v Kristusovi krvi Bog sklenil z ljudmi, in ko oznanjamo Gospodovo smrt,

dokler ne pride v slavi, sta vera in upanje predokus eshatološkega slavja v Očetovem

kraljestvu.

Naj nam ti kratki, vendar koristni namigi pomagajo doumeti veličino daru

evharistije in kako izredni so odrešenjski sadovi, ki jih v nas rojeva: krepi našo združenost

s Kristusom, loči nas od greha, krepi edinost v Cerkvi in zavezuje nas, da služimo sestram

in bratom.

Evharistija in duhovno življenje

4. Na tej kratki poti znotraj evharistične skrivnosti se moramo nekoliko pomuditi pri

resnici, na katero večkrat pozabljamo, ki je pa bistvenega pomena, če želimo gojiti naše

duhovno življenje: to je resnica o zakramentih, ki se resda med seboj razlikujejo, tvorijo pa

temeljno enoto piramidne oblike, ki ima na vrhu evharistijo. V zvezi s tem je sveti Tomaž

Akvinski zapisal: »Evharistija je namreč skoraj izpolnitev duhovnega življenja in končni

cilj vseh zakramentov – Eucharistia vero est quasi consummatio spiritualis vitae, et omnium

sacramentorum finis« (S.Th. III, q.73, a.3 co). Obhajanje evharistije namreč poraja in

vzdržuje duhovništvo krščenih; prenavlja pričevanjsko razsežnost svete birme; zahteva

spreobrnjenje in polnost občestva, ki ga zakramentalna spoved nenehno obnavlja in krepi; v

polnosti uresničuje duhovniško službo; hrani in krepi zakonsko zvezo in edinost ljubezni;

pomaga bolnim, da se pridružijo skrivnosti trpljenja in vstajenja v pričakovanju srečanja z

Gospodom. Evharistija, v samem osrčju Cerkve, je vir in višek vsega krščanskega življenja,

vir in višek vsakega resničnega duhovnega izkustva; vir in višek vsake osebne in

občestvene prenove.

Po svojem obsegu nam to edinstveno medsebojno dopolnjevanje zakramentov

omogoča, da gojimo duhovnost, ki bo zasidrana v zakramentih in bo izhajala iz

zakramentov, še posebno iz evharistije. Skrb za duhovno življenje, ki naj izhaja iz

evharistije, bo nujno ena od značilnosti leta priprave na sinodo, ki bo potem postala stalnica

v naši škofiji.

a) Najprej bomo morali ponovno odkriti in ovrednotiti zakramente krščanskega

uvajanja, krst in birmo, ki dosežeta izpolnitev v evharistiji. Krst in birmo smo prejeli zaradi

evharistije. Z obhajanjem evharistije smo ponovno napolnjeni s krstnim in birmanjskim

darom Svetega Duha, ki izvira le iz Kristusove Velike noči in je danes za nas, v obhajanju

evharistije, zakramentalno ponavzočenje Gospodovega trpljenja.

b) Evharistijo bomo postavili v središče našega duhovnega življenja, da bomo lahko

ponovno odkrili zakrament pokore in sprave, ki je žal danes neustrezno vrednoten. Pri

spovedi prosimo za odpuščanje grehov in za spravo, da bi notranje prenovljeni mogli

ponovno pristopiti k evharistiji. Spravo dosežemo zaradi evharistije in v pričakovanju

ebharistije. Sveti Tomaž Akvinski je dejal, da je »Kristusovo trpljenje splošno zdravilo za

vse grehe« (S.Th. III, q.49, a.1 ad 3).

c) Evharistija je tudi vir duhovnikove duhovnosti. Je glavni in osrednji razlog za

obstoj zakramenta svetega reda, ki je nastal v tistem trenutku, ko je bila postavljena

evharistija in skupaj z njo. S tem v zvezi moramo tu omeniti ganljiva in vzorna evharistična

besedila, ki so jih tržaški Cerkvi in njenim duhovnikom zapustili blaženi Francesco

Bonifacio ter Božja služabnika msgr. Labor in msgr. Ukmar. Škof, duhovniki in diakoni so

na poseben in izreden način združeni z evharistijo. Na nek način so iz evharisitje in za

evharistijo. Še posebno so pa za evharistijo odgovorni. V tem drugem letu priprave na

sinodo bo morala notranja vez med evharistijo in službenim duhovništvom močneje

zažareti, tudi ob upoštevanju osvežitvenega tečaja za duhovnike, ki bo v novembru, kakor

tudi mesečnih duhovnih vaj, ki naj bodo dobro pripravljene in katerih se bodo morali

udeležiti vsi duhovniki.

d) Evharistija kot zakrament zakona, je živo znamenje ljubezni, s katero Kristus ljubi

Cerkev, svojo nevesto, in jo pridružuje sebi in skrivnosti svoje smrti na križu in vstajenja

(prim. Ef 5,25-27). Evharistija na nedopovedljiv način in z neizčrpno močjo utrjuje edinost

in nerazvezljivo ljubezen vsakega krščanskega zakona. Dejansko je evharistija vir

zakonske duhovnosti. Krščanski zakonci črpajo v evharistiji moč in milost za reševanje

vseh mnogoterih vprašanj, ki so v današnjem svetu povezana z vrednotenjem in vlogo

družine, z resnico o njej in z edinostjo v njej, z vzgojo otrok in nenazadnje tudi s potrebnim

pričevanjem znotraj krščanske skupnosti in pred svetom.

e) Evharistija je tesno povezana tudi z zakramentom bolniškega maziljenja,

zakramentalnim znamenjem, ki vernike pridružuje Kristusovemu trpljenju. Združeni smo v

njegovi smrti, da bi se ohranili in bili ponovno priklicani v polnost novega življenja, ki ga

že zdaj okušamo v evharistiji.

Evharistija in kateheza

5. Še posebno pri katehezi bi morali nenehno izpostavljati plodoviti odnos med

evharistijo in zakramenti, s posebnim poudarkom na povezavi med umetnostjo slavljenja -

ars celebrandi in dejavnim sodelovanjem – actuosa participatio. Najboljša kateheza o

evharistiji je dobro pripravljeno obhajanje evharistije. S tem v zvezi nam apostolska

spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni predlaga zanimivo katehezo. Vabim duhovnike,

katehistinje in katehiste, vzgojitelje in vse, ki bi se radi podali na pot duhovne rasti na

podlagi evharistije, da jo upoštevajo. Podobni pristop, vendar ustrezno prirejen za otroške

potrebe, lahko s pridom uporabimo kot merilo za katehezo pri pripravi na prejem prvega

svetega obhajila.

a) »V skladu z živim izročilom Cerkve gre najprej za razlago obredov v luči odrešenjskih

dogodkov. Obhajanje evharistije se v svojem brezmejnem bogastvu nenehno sklicuje na

zgodovino odrešenja. V križanem in vstalem Kristusu nam je dana možnost resničnega

obhajanja tistega središča, ki v sebi združuje celotno stvarnost (prim. Ef 1,10).

v obredih. Ta naloga je neizogibno potrebna zlasti v danes močno tehnološko razvitem

času, v katerem preti nevarnost izgube razumevanja znamenj in simbolov. Mistagoška

kateheza mora bolj kot informacijo pri vernikih prebujati in vzgajati smisel za govorico

znamenj in kretenj, ki združene z besedo sestavljajo obred.

c) Končno si mora mistagoška kateheza prizadevati, da bi prikazala pomen obredov v

njihovem odnosu do krščanskega življenja v vseh njegovih razsežnostih, kot so delo in

poklic, misli in čustvovanja, dejavnosti in počitek. Naloga mistagoške kateheze je pokazati

povezanost skrivnosti, ki jih obhajamo v obredih, z misijonsko odgovornostjo kristjanov.

Učinek zrele mistagogije je spoznanje, da obhajanje skrivnosti postopoma preoblikuje

človekovo življenje. Cilj celotne krščanske vzgoje je med drugim oblikovanje vernika v

»novega človeka«, k odrasli veri, ki ga bo usposobila za pričevanje krščanskega upanja, ki

njega samega navdihuje, v vsakdanjih okoliščinah življenja.

Da bi mogli v naših krščanskih občestvih spolniti takšno vzgojno nalogo, morajo biti na

volju ustrezno oblikovani vzgojitelji« (št. 64).

Posvečevanje nedelj

6. V letu evharistije bomo morali ponovno odkriti krščansko nedeljo. Veliko je

problemov, ki se pojavljajo zaradi nenehnih in globokih sprememb na področju kulture,

običajev in družbe, ki ogrožajo in postavljajo pod vprašaj posvečevanje nedelje, s vsemi

posledicami na področju pastorale, ki so bile do nedavnega nepredvidljive. Treba se bo z

njimi spoprijeti z veliko mero razsodnosti in poiskati najustreznejše rešitve za dobro vseh

duš, kajti posvečevanje nedelje je bistvena in nujna vrednota za duhovno življenje vsakega

človeka.

Nedelja je nastala iz odrešenjskega reda Nove zaveze. Osnovni razlog za

obhajanje nedelje je Kristusovo vstajenje, ki je v svet prineslo novost brez primere:

osvoboditev od greha in smrti ter začetek novega stvarjenja kot delo vstalega Gospoda.

Kristjani so bili že davno prepričani, da ne morejo živeti brez nedelje (glej sv. Ignacij

Antiohijski, Pismo Magnezijcem, št.9), ker je namreč nedelja izhodišče celotnega tedna in

samega verskega življenja. V enem izmed prvih krščanskih spisov (Didache, okrog leta

100) beremo: »Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem

najprej priznavajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista« (Didache 14,12).

Obhajanje evharistije je dogodek razodetja in je kot tako tudi doživetje, ki ohranja

vero živo in od katerega živi tudi samo cerkveno občestvo. Brez obhajanja evharistije bi

Cerkev ne bila Cerkev. Obhajanje evharistije je povsem nujno in nenadomestljivo dejanje.

Cerkev nas opozarja na nujnost udeležbe pri evharistični daritvi tudi z zapovedjo

posvečevanja nedelje (prim. Heb 10,25). Glede praznovanja nedelje Zakonik cerkvenega

prava določa: »Nedeljo, na katero se obhaja velikonočna skrivnost, je treba po apostolskem

izročilu v celotni Cerkvi praznovati kot glavni zapovedani praznični dan« (ZCP 1246).

Glede udeležbe pri nedeljski maši in glede prazničnega počitka, določa sledeče: »V nedeljo

in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše; naj se verniki poleg

tega vzdržijo tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno

Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek« (ZCP 1247).

Tisti, ki premišljeno opusti obveznost nedeljske maše in za to navaja vrsto

opravičil, zavrača Božje povabilo na Sinovo gostijo in stori velik greh. Njegovo ravnanje ni

v skladu s tem, da je kristjan. Kdor se ne more udeležiti nedeljske svete maše, bo moral

poiskati druge priložnosti za srečanje z Jezusom Kristusom: molitev, branje in

premišljevanje Svetega pisma, prejemanje svetega obhajila za bolnike po izrednih delivcih,

udeležba pri sveti maši med tednom…

Evharistično češčenje

7. Z razliko od drugih zakramentov, Kristus v evharistiji ne prihaja naproti verniku

zgolj v posvetitveni moči zakramentalnega znamenja, temveč osebno. V drugih

zakramentih zakramentalna znamenja posredujejo resnično dinamično navzočnost; v

evharistiji pa resnično osebno Kristusovo navzočnost. Zaradi svoje središčnosti je

evharistija zakrament zakramentov (prim. sv. Tomaž Akvinski, S.Th, q.65 a. 3; potissimum

sacramentum).

Kristusova navzočnost, ki je namenjena darovanju in obhajanju, se ne omejuje le

na mašno daritev, temveč je v Cerkvi deležna osebnega in občestvenega češčenja, ki

udeležbo pri maši nadaljuje in jo tudi pripravlja. Navodilo o češčenju evharistične

skrivnosti – Eucharisticum Mysterium pravi: »Treba je torej na evharistično skrivnost

gledati v celotni njeni razsežnosti, tako v samem obhajanju maše kakor v češčenju svetih

podob, ki jih hranimo, da bi raztegnili milost daritve« (št. 3).

V tem letu priprave na sinodo, posvečenem evharistiji, bo treba poživljati, širiti in

pospeševati češčenje evharistije, da se bomo naučili in da bomo učili postanka pri Jezusu v

pobožnem češčenju. Pastoralna rodovitnost mnogih pastoralnih pobud naše škofije je

odvisna od sposobnosti, da bi ljudi privedli do osebnega srečanja z evharističnim Jezusom:

v molitvenem pogovoru z Njim bomo namreč našli polni pomen življenja v zvestobi ter

upanje, mir in moč, da bomo sposobni živeti dejavno ljubezen z darom samega sebe. Glede

tega apostolska spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni pravi: »Osebni odnos, ki ga ima

vernik z Jezusom, navzočim v evharistiji, ga vedno usmerja v cerkveno občestvo ter v njem

prebuja zavest pripadnosti Kristusovemu telesu, Cerkvi. Poleg povabila vernikom, naj si

osebno vzamejo čas za molitev pred Najsvetejšim, čutim potrebo spodbuditi tudi župnije in

druga cerkvena občestva, naj pospešujejo trenutke skupnega češčenja. Jasno je, da

ohranjajo svojo veljavo že obstoječe oblike evharistične pobožnosti. V mislih imam

evharistične procesije, zlasti tradicionalno procesijo na praznik Svetega Rešnjega telesa,

štirideseturno češčenje, krajevne, narodne in mednarodne evharistične kongrese in druge

podobne pobude. Te oblike pobožnosti, ustrezno posodobljene in prilagojene različnim

razmeram, zaslužijo, da jih ohranimo tudi danes« (št. 68).

V naši škofiji sta evharističnemu češčenju namenjeni dve cerkvi: župnijska cerkev

Novega sv. Antona in župnijska cerkev sv. Petra in Pavla. Vendar bodo v tem

evharističnem letu v vsaki župniji in dekaniji poskrbeli za evharistično češčenje ob pravem

času in na pravi način, s ponovno uvedbo prenovljenega štirideseturnega češčenja za

skrbno pripravljeneno vključevanje otrok, mladih, družin in ostarelih. Evharistično leto

bomo zaključili s telovo procesijo, ki bo zadnje dejanje škofijskega evharističnega tedna.

V župniji sv. Marka je prisotna kongregacija evharistincev (Congregazione

religiosa dei Sacramentini), ki je izšla iz edinstvene evharistične karizme. Za našo škofijo

bo to dodatna priložnost za pospeševanje in širitev krščanskega običaja evharistične

pobožnosti in češčenja. Z omembo evharistincev in v okviru odnosov med evharistijo in

različno poklicanostjo v Cerkvi bi se rad obrnil na redovnice, redovnike in posvečene osebe

naše škofije s spodbudo, naj najdejo »v obhajanju evharistije in njenemu češčenju moč za

radikalno hojo za Kristusom, pokornim, ubogim in čistim«. (Evharistija, zakrament

ljubezni, št. 81). Posvečene osebe, ki v naši škofiji opravljajo mnoge službe na področju

človekovega oblikovanja in v skrbi za bolne in revne, v poučevanju in služenju, vedo, da je

prva skrb njihovega življenja »kontemplacija Božjih reči in nenehna povezanost z Bogom v

molitvi«. Bistveni prispevek, ki ga Cerkev pričakuje od posvečenega življenja je

pričevanje, kako biti in ne samo delati.

Dostojnost obhajanja evharistije

8. Ko poudarjamo središčnost evharistije v življenju Cerkve in v osebnem življenju

vernikov ter spoštljivo ljubezen, s katero smo dolžni pristopiti k tej skrivnosti, bomo nekaj

rekli o dostojnosti obhajanja evharistije. Gre za kočljivo vprašanje, ki zahteva posebno

pozornost, da bi obhajanje z nepredpisanimi oblikami ne zmanjšalo vrednosti evharistične

daritve, kar je večkrat sad škodljive in ponižujoče ustvarjalnosti. O tem apostolska

spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni pravi (št. 40): »Umetnost obhajanja – ars

celebrandi mora pospeševati čut za sveto in rabo tistih zunanjih oblik, ki vzgajajo v tem

duhu, kot so naprimer skladnost obredov, liturgičnih oblačil, opreme in svetega prostora.

Evharistično bogoslužje ima oporo v tem, da si duhovniki in odgovorni za liturgično

pastoralo prizadevajo za študij liturgičnih knjig in ustreznih navodil ter s tem prebujajo

pozornost za bogastvo, ki jih vsebujeta Splošna ureditev rimskega misala in Navodilo za

mašna berila. V cerkvenih občestvih se kdaj zanemarja njihovo poznanje in ustrezno

vrednotenje. Gre namreč za besedila, ki izražajo bogastvo, ki je varovalo in izražalo vero

ter pot Božjega ljudstva skozi dve tisočletji. Prav tako je treba za pravilno vrednotenje

umetnosti obhajanja paziti na vse oblike izražanja, ki jih predvideva bogoslužje, kot so:

besede in petje, znamenja in tihota, gibanje telesa in liturgična barva oblačil. Bogoslužje

ima dejansko po svoji naravi različnost sporočilnih oblik, ki dovoljujejo vključevanje vsega

človeškega bitja. Preprostost kretenj in modrost znamenj, postavljenih v red in v

predvideno zaporedje sporočajo in vključujejo bolj kot kakšne izumetničenosti neustreznih

dodatkov. Poleg tega, da pozornost in spoštovanje obredu ustrezne oblike izražata

sprejemanje evharistije kot daru, izražata hkrati tudi pripravljenost voditelja obreda, ki s

poslušno hvaležnostjo sprejema ta neprecenljivi dar.«

Družbeni pomen evharistične skrivnosti

9. Evharistija ne zapira kristjana v svojo lastno srečo marveč ga odpira bližnjemu,

njegovi sreči in upanju, žalosti in strahu, še posebno ko je bljižnji v stiski. Vsem je že

jasno, da je postala revščina v sicer bogatem Trstu prava krizna situacija, ki pa ni tuja

evharistiji. Združenje s Kristusom, ki se uresničuje v zakramentu evharistije, nas usposablja

za nove družbene odnose: mistični značaj zakramenta ima tudi družbeni značaj. Bistvena in

nenehna povezanost z evharistijo preprečuje, da bi krščanstvo in Cerkev podlegla nevarni,

in po nekaterih predelih Evrope zelo razširjeni skušnjavi, da bi ju zreducirali na raven

agencije za socialno prvo pomoč. Pri fenomenološki analizi takega okrnjenega krščanstva z

lahkoto opažamo, da ga zaznamuje vsiljiva kritika Cerkvi in nauku papežev in škofov.

Obenem ga trenutni mogočneži razvajajo z mastnimi napitninami, ker jih tako krščanstvo,

ki se omejejuje zgolj na zdravljenje družbenih patoloških stanj, pomirja in nikomur ne

more škodovati. Evharistija nas pa vabi, da ravnamo drugače, in sicer, da zastavimo naše

krščansko pričevanje v skrbi za družbeno fiziologijo in da ponesemo resnico in dejavno

ljubezen socialnega evangelija v srce struktur. Evharistija, zakrament ljubezni glede tega

pravi: »S spominom na svojo daritev Kristus utrjuje občestvo med brati in spodbuja zlasti

tiste, ki so v sporu, da pohitijo s spravo ter si prizadevajo za dialog in vzpostavitev

pravičnosti. Brez dvoma so pogoji za graditev resničnega miru vzpostavitev pravičnosti,

sprava in odpuščanje. Iz tega spoznanja izhaja volja za spremembo krivičnih struktur, da bi

tako vnovič vzpostavili spoštovanje dostojanstva človeka, ustvarjenega po Božji podobi in

podobnosti. Po konkretnem spolnjevanju te odgovornosti evharistija postaja v življenju to,

kar ponavzoča v obhajanju. … ni naloga Cerkve, da prevzame v svoje roke boj za

uresničitev čim pravičnejše družbe, vendar ne more in tudi ne sme ostati ob strani v boju za

pravičnost. Cerkev mora z razumsko argumentacijo vstopati v ta boj, prebujati mora

duhovne moči, brez katerih se pravičnost, ki vedno zahteva tudi odpovedi, ne more

uveljaviti in uspevati.« (št. 89). To, kar je zapisal sveti oče Benedikt XVI. je namenjeno

predvsem vernikom laikom, ki jih vabim, naj ponovno odkrijejo in upoštevajo družbeni

nauk Cerkve. V to smer zavezuje tudi celotno tržaško Cerkev, ki se bo oblikovala v šoli

evharistije, da bo znala stvarno odgovoriti na vprašanja mestne revščine, z velikodušnim

doprinosom k pobudi, s katero bomo v evharističnem letu ustanovili in podpirali Tržnico

solidarnosti za revne. Škofijska karitas bo naknadno objavila ustrezna navodila v zvezi s

pobudo.

Sinoda in evharistija

10. Leto posvečeno evharistiji bo škofiji v pomoč za duhovno pripravo na sinodo in

bo obenem nujen in neizogiben pogoj za dosego osnovnih ciljev, ki sem jih začrtal v

dokumentu Biti Kristusovo pismo v Trstu, ki jih bom tu obnovil:

- čas sinode bomo posvetili osebnemu in skupnemu spreobrnjenju h Gospodu Jezusu;

- v času sinode se bomo posvetili resničnim krščanskim odnosom, v globokem občestvu z

Bogom ter z brati in sestrami v veri;

- čas sinode bo posvečen razpoznavanju znamenj časa, kakor nas spodbuja Božja beseda in

nauk papeža in škofa;

- čas sinode bo posvečen tudi pastoralnim izbiram, ki naj zadostijo globoki potrebi po

odrešenju in sreči ljudi današnjega časa (št. 4).

Ob upoštevanju modrih predlogov Cerkve, bomo v pripravljalnem letu izvedli

nekaj pomenljivih korakov – ustanovitev predpripravljalnega odbora, tajništva … – Ta bo

poleg formalno pravne vloge tudi izraz skrbne občestvene priprave na sinodo, ki jo bomo

doživljali kot dar milosti Gospoda Jezusa. S tem v zvezi vam z veseljem sporočam, da bom

na dan liturgičnega praznovanja škofijskega zavetnika sv. Justa, uradno sklical sinodo.

Sledilo bo veliko drugih srečanj, kot naprimer srečanja z župnijskimi pastoralnimi sveti na

dekanijski ravni in škofijskimi komisijami, za zbiranje potrebnega gradiva za objavo

splošnih smernic – Lineamenta za sinodo. Za naknadne informacije in obrazložitve bo

poskrbel urad za pastoralo z vikarjem na čelu.

Priporočimo se Mariji

11. Ko izročam to pastoralno navodilo o evharistji škofiji, ki jo bogati pomembna in

razveseljujoča stvarnost različnih karizem in služb, čutim dolžnost, da spodbudim vse, da

greste na delo v evharističnem duhu, v občestvu s škofom, z gorečo ljubeznijo do Gospoda

in do evangelija, da bomo služili edinosti in pospeševali skupno dobro občestva, po

»zakonu ljubezni – ordo amoris«, ki naj ga hrani evharistija.

Izročimo ta naš načrt Devici Mariji, Božji Materi, in jo prosimo, naj v srcih

tržaških vernikov vzbudi željo po preroditvi v ponovnem odkritju zakramenta evharistije:

»Od oznanjenja do križa je Marija tista, ki sprejema besedo, ki je v njej postala meso, in

utihne v tihoti smrti. Končno je sprejela v svoje naročje podarjeno, sedaj pa mrtvo telo

Njega, ki je resnično ljubil svoje ‘do konca’ (Jn 13,1). Vsakokrat, ko se v evharističnem

bogoslužju približujemo Kristusovemu telesu in krvi, se obračamo tudi k njej, ki je v polni

pripadnosti sprejela Kristusovo žrtev za vso Cerkev« (Evharistija, zakrament ljubezni, št.

33).

Naj vas blagoslovi naš Bog, Oče, Sin in Sveti Duh.

+ Giampaolo Crepaldi, tržaški škof – nadškof

Trst, 2. oktobra 2011 – Sveti Angeli Varuhi

Prevedel: Aleksander De Luisa