BOŽIČNA POSLANICA

BOŽIČNA POSLANICA ŠKOFOV IZ FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE

Predragi bratje in sestre!

1. Spričo dolgega gospodarsko finančnega kriznega stanja, ki še traja in z naraščajočo ostrino prizadeva svet dela in podjetništva, želimo škofje štirih škofij dežele Furlanije-Julijske krajine ob priložnosti Božiča našega Gospoda Jezusa Kristusa izraziti našo bližino in solidarnost družinam, delavcem in mladim, ki živijo v negotovosti in v strahu glede še vedno trajajoče zmedene in negotove bodočnosti. Sveti oče Benedikt XVI. je v svoji encikliki Caritas in veritate opozoril na pomembne značilnosti sedanje krize, ki je skupna večjemu delu razvitega zahodnega sveta: »Vendar je treba tudi priznati, da so gospodarski razvoj poslabšali in ga še vedno slabšajo zlomi in hude težave, ki so vidnejši v sedanjih kriznih razmerah. Te razmere nas neodložljivo soočajo z odločitvami, ki vedno bolj zadevajo človekovo usodo … Današnje tehnične možnosti, prepletenost planetarnih odnosov, pogubni učinki slabo vodenih in največkrat špekulativnih finančnih poslov na realno gospodarstvo, velikanski tokovi pogosto samo sproženih, ne pa tudi primerno vodenih migracij, nenadzorovano izkoriščanje zemeljskih dobrin – vse to nas sili k razmisleku o potrebnih ukrepih, ki ne bi reševali le novih vprašanj … temveč bi tudi in predvsem ugodno vplivali na sedanje in prihodnje dobro človeštva.« (št. 21).

2. Sedanja nadvse težka družbena in gospodarska konjunktura nas sili, da se vrnemo k izviru naše vere in ponovno najdemo globoke razloge, da našo življenjsko pot, ki je zaradi težav sedanjega časa postala negotova, ponovno usmerimo v zgodovinski tok. Povrniti se moramo k Jezusu Kristusu. Čeprav se to naše vabilo lahko zdi paradoksalno, pa vendar nas naša vera uči, da svet in človek zajemata svojo pristno in polno resnico samo v Jezusu Kristusu, božjem Sinu, ki je postal človek. Čudež neskončne božje bližine človeku, ki se je udejanjila v učlovečenju Jezusa Kristusa, namreč kaže, da kolikor bolj gledamo človeško razsežnost v luči božjega načrta in jo živimo v povezavi z Njim, toliko bolj se ta razsežnost krepi in osvobaja v svoji istovetnosti in v isti svobodi, ki mu je lastna. S svojim učlovečenjem nam Jezus Kristus razodeva, da »je Bog ljubezen« (1 Jn 4,8), in nas uči, »da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni. Tistim torej, ki verujejo božji ljubezni, prinaša Kristus gotovost, da je vsem ljudem odprta pot ljubezni in da napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva  niso prazni«. (Gaudium et spes, 38). Zakon ljubezni in solidarnosti naj zato postane temeljno merilo in pravilo vseh oblik delovanja, v katerih se razvijajo človeški odnosi, zlasti v časih, ki jih označujejo krize in težave. Če jih razsvetljuje sveta skrivnost Jezusovega rojstva, so lahko tudi sedanje težke razmere priložnost, da se pospešujejo dostojanstvo in celostna poklicanost človeka, kakovost njegovih življenjskih razmer, usklajanje premišljenih odgovornosti, srečevanja in solidarnost med ljudmi. Vse to je v skladu z božjim načrtom, ki vedno izkazuje ljubezen in skrb do svojih otrok.

3. Vsi gospodarski in družbeni kazalniki v naši deželi ob koncu posebno težkega in negotovega leta napovedujejo gotovo poslabšanje življenjskih razmer družin in delavcev. Predvidevanja, ki prihajajo iz institucionalnih virov, so konec lanskega leta dopuščala kakšno upanje na obnovo, sedaj pa jih je bilo treba ponovno preučiti spričo hudega poslabšanja krize, ki je zaobjela ves zahodni svet, kateremu so evropske institucije šele sedaj dale potrebna navodila in smernice. Številni ugledni strokovnjaki predvidevajo, da se takšno stanje v kratkem ne bo rešilo. Po vsej verjetnosti bo kriza prinesla globoke in bistvene spremembe v sedanjem gospodarskem, političnem in družbenem ravnovesju. Ne gre samo za zelo neugodno gospodarsko konjunkturo, ampak za splošno spremembo našega dosedanjega razvojnega modela.

4. Spričo dramatičnih razmer, v katerih so se znašli številni ljudje, se nam zdi, da se mora naša celotna deželna skupnost še bolj zavedati, da je kriza huda in da ji je treba odgovorno kljubovati. Politika odlašanja z rešitvami in upi na izboljšanje je lahko škodljiva. Skrbi, ki izvirajo iz analize sedanje krize, pa so vedno hujše zaradi tveganja, da čedalje večje število družin in ljudi zaide med šibke in revne. Zaradi takšnega tveganja morajo civilna skupnost, podjetja in politične institucije okrepiti medsebojni dialog, da uskladijo svoje namene, ki so zelo potrebni, če se hočemo izogniti hujšemu stanju. Dialog, solidarnost in institucionalna povezava so nujno potrebni za pospeševanje tistega razvojnega modela, ki bo prebivalcem naše dežele omogočil, da bodo z zaupanjem in upanjem gledali v prihodnost.

5. Zaradi dolgotrajne krize podjetij prihajajo socialni blažilci izredno v poštev, a bodo postopoma prenehali. Upajmo, da se bodo takšni ukrepi nadaljevali, saj se bodo brez njih že v kratkem številne družine znašle v zelo hudih težavah. Vemo pa, da takšni ukrepi ne pomenijo dokončne rešitve in ne ustvarjajo novih zaposlitvenih možnosti. Čeprav so v nujnih razmerah ob izgubi delovnega mesta neizogibno potrebni, vodijo delavce v predolgo obdobje nedelavnosti, kar zelo hudo vpliva na dejanske možnosti človekove uresničitve in na trg delovne sile na splošno. Nedelavnost namreč ponižuje človekovo dostojanstvo in v nekaterih primerih ustvarja ugodne razmere za sivo delovno silo.

Po drugi strani marsikatero podjetje ima potrebo po poklicnih profilih, ki jih ni lahko najti na trgu delovne sile. Po eni strani torej nezaposleni delavci, po drugi pa nezasedena delovna mesta. Takšnega nesprejemljivega stanja pa si ne moremo privoščiti. Zato je potreben izreden in konkreten napor, če hočemo premostiti takšne nevarne zaplete.

Pomoč potrebnim v težavah je nujna, a ne zadošča. Vsi se moramo dejansko zavedati, da delovna mesta konkretno ustvarjajo zdrava podjetja, ki imajo dobre perspektive v prihodnje. Glede tega je temeljnega pomena, da podjetniki v odprtem in iskrenem soočanju z vso družbo predlagajo in izoblikujejo nove oblike dela. Takšno javno soočanje se zdi nujno, da se ne bo noben podjetnik čutil samega in osamljenega ter da ga ne bodo premamile skušnjave, da bo izbral lažjo pot ter se izognil obveznostim do ljudi naše skupnosti na tem ozemlju.

6. Upajmo, da se bomo tudi na deželni ravni, kolikor je v njeni pristojnosti, izognili nevarnosti, da bi se motnje v finančnem in bančnem svetu ne prenašale na ljudi in zlasti ne na gospodarske operaterje z omejevanjem kreditov in s krivičnimi obremenilnimi pogoji za njihovo pridobitev. S tem bi zatrli tudi skromne znake obnove, ki jih v gospodarskem in podjetniškem tkivu sem ter tja zaznavamo, zlasti kjer se kaže možnost povezanega delovanja bodisi v iskanju proizvajalnih inovacij kakor tudi v sprejemanju izzivov za izvažanje na nove trge.

Vsem, ki imajo v tem tako težkem trenutku odgovorno vlogo, predvsem na institucionalni ravni, potrjujemo našo prisrčno bližino in jih podpiramo. Njihova   dragocena zavzetost, ki je toliko bolj verodostojna spričo ponovne institucionalne povezanosti, naj se usmeri v premagovanje pretežno individualistične in lokalistične družbene kulture v prid kulture solidarizma, ki naj polno ovrednoti subsidiarnost in sprejemanje premišljenih odgovornosti. Zato je treba okrepiti čut skupne pripadnosti in družbene povezanosti v pričakovanju, da politika da neko znamenje za zaupanje in orientacijo.

Vse gospodarske in družbene sile se zavedajo, da gospodarska obnova ne bo mogoča, če ne bomo premagali čezmerno javno birokracijo ter preštevilna pravila in formalne količke, ki paralizirajo gospodarski sistem. Vloga tistega, ki dela v javni upravi ne sme biti neosebna in birokratska, temveč skrbna pomoč državljanom, ki naj se opravlja v duhu služenja. Pod tem vidikom gospodarska in finančna kriza lahko postane priložnost za nov družbeni dogovor med javno upravo, občani in podjetji za obnovo in gospodarski razvoj.

7. Cerkev nima naloge, da skrbi za tehnične rešitve problemov, ampak da spodbuja in pospešuje krščanska občestva v plodnem dialogu s civilno družbo, da postanejo verodostojni pričevalci evangeljskega sporočila. Zato vabimo župnijska občestva, naj na načrtovanih pastoralnih svetih v prihodnjih mesecih primerno obravnavajo v luči družbenega nauka Cerkve tu omenjene teme. Vprašajo naj se, kakšna je občestvena dimenzija v župniji, in naj se globoko zamislijo, kakšen odnos imajo kot kristjani do družin in vseh, zlasti mladih, ki trpijo zaradi pomanjkanja dela, tako da se ne bo nihče čutil zapuščenega, še zlasti ne od lastnih bratov v Kristusu.

Sveti oče Benedikt XVI. nas v encikliki Caritas in veritate spodbuja, naj gledamo na krizo z zaupanjem in ne vdani v usodo, ter nam pokaže najboljšo pot, da se s krizo spopademo: »Pogledi na krizo in njeno reševanje, pa tudi na možni novi razvoj so vedno bolj povezani, se med seboj prepletajo, zahtevajo nove napore za skupno razumevanje in novo humanistično sintezo. Večplastnost in resnost sedanjih gospodarskih razmer nas upravičeno skrbita, vendar nas morajo ob prevzemanju novih odgovornosti spremljati realizem, zaupanje in upanje. K temu nas zavezuje možen razvoj sveta, ki je potreben globoke kulturne prenove in vnovičnega odkritja temeljnih vrednot, na katerih bo zasnovana boljša prihodnost. Kriza nas obvezuje, da na novo zarišemo pot, da sprejmemo nova pravila in poiščemo nove oblike obveznosti, da zidamo na dobrih izkušnjah in zavržemo slabe. Tako se kriza spreminja v priložnost za trezen premislek in novo načrtovanje. Sedanjih težav se kaže lotiti v tem duhu zaupanja, ne pa malodušnosti.« (št. 21).

Želimo vam, da bi doživeli miren in vesel Božič; obenem prosimo, naj vas blagoslovi Bog Oče in naj vas spremlja njegova Previdnost, ki ne zapusti tistega, ki Vanj zaupa.

+ Dino De Antoni, goriški nadškof

+ Giuseppe Pellegrini, škof Concordie-Pordenona

+ Giampaolo Crepaldi, tržaški škof – nadškof

+ Andrea Bruno Mazzocato, videmski nadškof

Dne 18. decembra 2011, IV. adventna nedelja