Uradna spletna stran tržaške škofije
Italiano

EVHARISTIJA, ŽIVI IN NAVZOČI JEZUS KRISTUS

EVHARISTIJA, ŽIVI IN NAVZOČI JEZUS KRISTUS

Pastoralno navodilo za pripravo na škofijsko sinodo

+ Giampaolo Crepaldi, tržaški škof – nadškof

Predragi duhovniki, diakoni, bratje in sestre v Kristusu, milost vam in mir od Očeta, in od

Gospoda Jezusa v Svetem Duhu!

Evharistija in priprava na škofijsko sinodo

 

1.  Evharistija, ta velika skrivnost naše vere, bo jedro pastoralnega leta 2011-2012, v

katerem si bomo neposredno prizadevali za pripravo škofijske sinode. V pastoralnem letu

2010-2011, ki je bilo posvečeno Gospodovi besedi, smo imeli to milost, da smo okusili

blaženost, ki jo Gospod daje tistim, ki Njegovo besedo poslušajo in tudi izpolnjujejo.

Zdaj stopamo v drugo leto priprave, kjer bo v središču vsega dogajanja evharistija. Naša

krajevna Cerkev bo lahko le v evharistiji ponovno in vedno znova odkrivala neizčrpen

potencial milosti in duhovnega življenja, ki se iz nje širi. V njej bo ponovno odkrila

resnično hrano, ki daje moč v človeških in zgodovinskih okoliščinah Trsta ter bo zmogla

zaživeti v polnosti prepotrebno izkustvo edinosti in občestva. S tem bo ponovno našla

vzgib, da se velikodušno usmeri k njim, ki so v duhovni ali materialni stiski, še posebno k

revežem. Povezava med Cerkvijo in evharistijo je zelo tesna. Veliki teolog H. De Lubac

je trdil, da poleg tega, da Cerkev ustvarja evharistijo, drži tudi, da evharistija ustvarja

Cerkev. Tudi drugi vatikanski cerkveni zbor je v odloku o službi in življenju duhovnikov –

Presbyterorum Ordinis poudaril to razsvetljujočo resnico, ko je slikovito prikazal

komplementarnost med Cerkvijo in evharistijo s pomenljivimi besedami: Evharistija je

»višek (culmen) naproti kateremu je usmerjeno delovanje Cerkve in je tudi vir (simul

fons) iz katerega se širi njena krepost« (št.5).

Lani sem škofiji predložil v duhovno presojo dokument Biti Kristusovo pismo v

Trstu, kjer sem poleg nekaj splošnih pastoralnih smernic za dve leti priprave na sinodo, tudi

orisal pot prenove in osebnega ter občestvenega spreobrnjenja. Obsežni in razčlenjeni

dokument bo izhodišče tudi za letošnje pastoralno delo. V pričujoče Pastoralno navodilo

sem pa vključil le nekaj smernic za duhovno presojo in pastoralno usmerjenost, da bomo

ustrezno doživljali neposredno pripravo na sinodo, ki bo osredotočena na evharistiji. V

omenjenem dokumentu Biti Kristusovo pismo v Trstu sem zapisal: »Na sinodalni poti

pastoralne prenove bo Evharistija cantus firmus naše Cerkve; bo vir in višek občestvenosti

in iz nje se bo Cerkev hranila, da bo zmogla izpolniti svoje spravno poslanstvo znotraj

vernega občestva in v družbi. Naša delna Cerkev bo znala postati dom združevanja, v

katerega bodo še posebno veselo sprejeti vsi tisti, ki jim primanjkuje duhovnih in pa tudi

materialnih dobrin. Evharistija je najboljša šola za rast tistega ‘prenovljenega čuta, s

katerim občutimo pripadnost Cerkvi. Ob soudeležbi pri edinem daru in ob sodelovanju pri

edinem poslanstvu se bomo učili medsebojnega razumevanja in bratskega spoštovanja;

učili se bomo počakati drug na drugega, varovati drug drugega, se medsebojno poslušati in

neutrudno izobraževati, da bomo Božjo hišo, to se pravi Cerkev, izgrajevali z doprinosom

prav slehernega izmed nas, da bo svet videl in veroval’ (prim. Jn 17,21)« (5.b).

Dogodek v Emavsu: lomljenje kruha

2. Referenčno besedilo za drugo leto priprave je dobro znani odlomek iz Lukovega

evangelija, ki je posvečen učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35). Izmed vseh

poročil o prikazovanjih Vstalega, je tisto o Emavsu gotovo najobširnejše, morda celo

najlepše. Zgradba odlomka razkriva eklezialni in teološki namen. Duhovna modrost nam

bo ob branju omogočila, da  bomo pred seboj videli neke vrste priliko, ki zaobjema globlji

pomen ter skupne in bistvene elemente vseh prikazovanj Vstalega. V besedilu je prikazan

boleč spomin na prijateljstvo med učenci in Jezusom in na vse, kar so si od druženja z njim

tudi obetali. Opisana je žalost učencev ob Jezusovi smrti in kako jih je tragični dogodek

prizadel, kajti Jezusova smrt je kot sovražni in neustavljivi vihar odpihala vse, kar so imeli.

Naenkrat so ostali brez prijateljstva in brez upanja. V nadaljevanju izvemo o praznem

grobu in kako je ta podatek učence popolnoma zbegal, kajti niso si ga znali dobro razlagati.

Dogajanje se nato počasi, vendar vznemirljivo razpleta v smeri ponovnega zbliževanja med

učencema in Jezusom. Pričelo se je skoraj neopazno, kakor kadar vzpostavimo odnos z

neznancem, ki bi mu radi kaj povedali o sebi, nakar je nastopil čas za poslušanje razlage o

Jezusu (razlage Pisem); ob tem poslušanju pa se »srce vname«. Učenca sta poslušala in v

njima je naraščala želja, da bi »ostali skupaj«. Končno sta se ponovno združila z Jezusom

po že poznanem, domačem, evharističnem, zakramentalnem dejanju lomljenja kruha:

dejanje, ki jima je dokončno odprlo oči, da sta v Jezusu prepoznala pričakovanega Mesija,

ki je daroval svoje telo, da bi človeka odrešil greha in strahu pred smrtjo.

Ugledni biblist kard. Gianfranco Ravasi je v svojem zanimivem komentarju tega

odlomka Lukovega evangelija zapisal: »Luka je odlomek napisal za branje v cerkvi. V

njem je sporočilo za prihodnje generacije kristjanov: ‘Vi, ki se ozirate nazaj in vam je

morda hudo, ker niste mogli osebno poznati Kristusa kot človeka, vedite, da se s Kristusom

srečate vsako nedeljo, ko obhajate evharistijo. Pri besednem bogoslužju mora vaše srce

goreti v vas, kajti besedo razlaga in oznanja On; ko lomite kruh, srečate Njega. Vsako

obhajanje evharistije je velikonočno prikazanje. Velikonočno prikazanje pa je … izkušnja

vere v pravem pomenu besede, ker je namreč srečanje s samim Kristusom’. Luka nam je

podal svojo osnovno tezo, po kateri je Kristus navzoč v zgodovini. Kristus je sedanjost, ni

Evharistična skrivnost

3. Letos, v drugem letu priprave na sinodo, bo treba po župnijah – vendar ob

upoštevanju posameznih potreb in možnosti, ki jih bodo opredelili župniki in župnijski

pastoralni sveti kot tudi razne skupine, gibanja in združenja – spodbujati uvedbo raznih

katehetskih postopkov in vzgojnih oblik pri spoznavanju in poglabljanju zakramenta

evharistije in pri njegovem obhajanju. To povabilo naj zavezuje tudi katehete in

katehistinje v državnih šolah. S tem v zvezi bo zelo primerno sklicevati se na Katekizem

katoliške Cerkve (št. 1322 – 1419) in na Apostolsko spodbudo Evharistija, zakrament

ljubezni – Sacramentum Caritatis svetega očeta Benedikta XVI.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v enem izmed svojih najboljših in najbolj

navdihujočih dokumentov, tako predstavil celostni pogled na evharistično skrivnost: »Naš

Gospod je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, ustanovil evharistično daritev

svojega Telesa in svoje Krvi, da bi ovekovečil daritev na križu za vse čase, dokler ne pride,

in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja:

zakrament usmiljenja, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se

prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija

o svetem bogoslužju – Sacrosanctum Concilium, št. 47).

Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: »to delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24-

25), obhaja evharistijo in poudarja njene značilnosti.

– Evharistija – dejanje zahvale – je zahvala Očetu za njegova velika dela: za stvarjenje,

odrešenje in posvečevanje.

– Evharistija je daritveni spomin Kristusa in njegovega telesa. Spominja nas na Kristusovo

daritev za odrešenje sveta in nam jo ponovno predočuje.

– Evharistija je Kristusova navzočnost, ki se udejanja po njegovi Besedi in po njegovem

Duhu. Vemo, da je Gospod tudi drugače navzoč v Cerkvi, vendar je Gospodova navzočnost

v evharistiji posebno resnična po odličnosti, »ker je ta navzočnost tudi substancialna,

snovna; po njej namreč postane navzoč celi in neokrnjeni Kristus kot Bog in človek«

(Pavel VI., Okr. Skrivnost vere – Mysterium Fidei, št. 20).

– Evharistija je velikonočna gostija, slavnostna pogostitev v občestvu z Gospodovim

telesom in njegovo krvjo, k čemur je v polnosti usmerjeno obhajanje svete maše.

– Evharistija je zakrament upanja Cerkve. Pri sveti maši se namreč obnavlja nova in večna

zaveza, ki jo je v Kristusovi krvi Bog sklenil z ljudmi, in ko oznanjamo Gospodovo smrt,

dokler ne pride v slavi, sta vera in upanje predokus eshatološkega slavja v Očetovem

kraljestvu.

Naj nam ti kratki, vendar koristni namigi pomagajo doumeti veličino daru

evharistije in kako izredni so odrešenjski sadovi, ki jih v nas rojeva: krepi našo združenost

s Kristusom, loči nas od greha, krepi edinost v Cerkvi in zavezuje nas, da služimo sestram

in bratom.

Evharistija in duhovno življenje

4. Na tej kratki poti znotraj evharistične skrivnosti se moramo nekoliko pomuditi pri

resnici, na katero večkrat pozabljamo, ki je pa bistvenega pomena, če želimo gojiti naše

duhovno življenje: to je resnica o zakramentih, ki se resda med seboj razlikujejo, tvorijo pa

temeljno enoto piramidne oblike, ki ima na vrhu evharistijo. V zvezi s tem je sveti Tomaž

Akvinski zapisal: »Evharistija je namreč skoraj izpolnitev duhovnega življenja in končni

cilj vseh zakramentov – Eucharistia vero est quasi consummatio spiritualis vitae, et omnium

sacramentorum finis« (S.Th. III, q.73, a.3 co). Obhajanje evharistije namreč poraja in

vzdržuje duhovništvo krščenih; prenavlja pričevanjsko razsežnost svete birme; zahteva

spreobrnjenje in polnost občestva, ki ga zakramentalna spoved nenehno obnavlja in krepi; v

polnosti uresničuje duhovniško službo; hrani in krepi zakonsko zvezo in edinost ljubezni;

pomaga bolnim, da se pridružijo skrivnosti trpljenja in vstajenja v pričakovanju srečanja z

Gospodom. Evharistija, v samem osrčju Cerkve, je vir in višek vsega krščanskega življenja,

vir in višek vsakega resničnega duhovnega izkustva; vir in višek vsake osebne in

občestvene prenove.

Po svojem obsegu nam to edinstveno medsebojno dopolnjevanje zakramentov

omogoča, da gojimo duhovnost, ki bo zasidrana v zakramentih in bo izhajala iz

zakramentov, še posebno iz evharistije. Skrb za duhovno življenje, ki naj izhaja iz

evharistije, bo nujno ena od značilnosti leta priprave na sinodo, ki bo potem postala stalnica

v naši škofiji.

a) Najprej bomo morali ponovno odkriti in ovrednotiti zakramente krščanskega

uvajanja, krst in birmo, ki dosežeta izpolnitev v evharistiji. Krst in birmo smo prejeli zaradi

evharistije. Z obhajanjem evharistije smo ponovno napolnjeni s krstnim in birmanjskim

darom Svetega Duha, ki izvira le iz Kristusove Velike noči in je danes za nas, v obhajanju

evharistije, zakramentalno ponavzočenje Gospodovega trpljenja.

b) Evharistijo bomo postavili v središče našega duhovnega življenja, da bomo lahko

ponovno odkrili zakrament pokore in sprave, ki je žal danes neustrezno vrednoten. Pri

spovedi prosimo za odpuščanje grehov in za spravo, da bi notranje prenovljeni mogli

ponovno pristopiti k evharistiji. Spravo dosežemo zaradi evharistije in v pričakovanju

ebharistije. Sveti Tomaž Akvinski je dejal, da je »Kristusovo trpljenje splošno zdravilo za

vse grehe« (S.Th. III, q.49, a.1 ad 3).

c) Evharistija je tudi vir duhovnikove duhovnosti. Je glavni in osrednji razlog za

obstoj zakramenta svetega reda, ki je nastal v tistem trenutku, ko je bila postavljena

evharistija in skupaj z njo. S tem v zvezi moramo tu omeniti ganljiva in vzorna evharistična

besedila, ki so jih tržaški Cerkvi in njenim duhovnikom zapustili blaženi Francesco

Bonifacio ter Božja služabnika msgr. Labor in msgr. Ukmar. Škof, duhovniki in diakoni so

na poseben in izreden način združeni z evharistijo. Na nek način so iz evharisitje in za

evharistijo. Še posebno so pa za evharistijo odgovorni. V tem drugem letu priprave na

sinodo bo morala notranja vez med evharistijo in službenim duhovništvom močneje

zažareti, tudi ob upoštevanju osvežitvenega tečaja za duhovnike, ki bo v novembru, kakor

tudi mesečnih duhovnih vaj, ki naj bodo dobro pripravljene in katerih se bodo morali

udeležiti vsi duhovniki.

d) Evharistija kot zakrament zakona, je živo znamenje ljubezni, s katero Kristus ljubi

Cerkev, svojo nevesto, in jo pridružuje sebi in skrivnosti svoje smrti na križu in vstajenja

(prim. Ef 5,25-27). Evharistija na nedopovedljiv način in z neizčrpno močjo utrjuje edinost

in nerazvezljivo ljubezen vsakega krščanskega zakona. Dejansko je evharistija vir

zakonske duhovnosti. Krščanski zakonci črpajo v evharistiji moč in milost za reševanje

vseh mnogoterih vprašanj, ki so v današnjem svetu povezana z vrednotenjem in vlogo

družine, z resnico o njej in z edinostjo v njej, z vzgojo otrok in nenazadnje tudi s potrebnim

pričevanjem znotraj krščanske skupnosti in pred svetom.

e) Evharistija je tesno povezana tudi z zakramentom bolniškega maziljenja,

zakramentalnim znamenjem, ki vernike pridružuje Kristusovemu trpljenju. Združeni smo v

njegovi smrti, da bi se ohranili in bili ponovno priklicani v polnost novega življenja, ki ga

že zdaj okušamo v evharistiji.

Evharistija in kateheza

 

5. Še posebno pri katehezi bi morali nenehno izpostavljati plodoviti odnos med

evharistijo in zakramenti, s posebnim poudarkom na povezavi med umetnostjo slavljenja –

ars celebrandi in dejavnim sodelovanjem – actuosa participatio. Najboljša kateheza o

evharistiji je dobro pripravljeno obhajanje evharistije. S tem v zvezi nam apostolska

spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni predlaga zanimivo katehezo. Vabim duhovnike,

katehistinje in katehiste, vzgojitelje in vse, ki bi se radi podali na pot duhovne rasti na

podlagi evharistije, da jo upoštevajo. Podobni pristop, vendar ustrezno prirejen za otroške

potrebe, lahko s pridom uporabimo kot merilo za katehezo pri pripravi na prejem prvega

svetega obhajila.

a) »V skladu z živim izročilom Cerkve gre najprej za razlago obredov v luči odrešenjskih

dogodkov. Obhajanje evharistije se v svojem brezmejnem bogastvu nenehno sklicuje na

zgodovino odrešenja. V križanem in vstalem Kristusu nam je dana možnost resničnega

obhajanja tistega središča, ki v sebi združuje celotno stvarnost (prim. Ef 1,10).

v obredih. Ta naloga je neizogibno potrebna zlasti v danes močno tehnološko razvitem

času, v katerem preti nevarnost izgube razumevanja znamenj in simbolov. Mistagoška

kateheza mora bolj kot informacijo pri vernikih prebujati in vzgajati smisel za govorico

znamenj in kretenj, ki združene z besedo sestavljajo obred.

c) Končno si mora mistagoška kateheza prizadevati, da bi prikazala pomen obredov v

njihovem odnosu do krščanskega življenja v vseh njegovih razsežnostih, kot so delo in

poklic, misli in čustvovanja, dejavnosti in počitek. Naloga mistagoške kateheze je pokazati

povezanost skrivnosti, ki jih obhajamo v obredih, z misijonsko odgovornostjo kristjanov.

Učinek zrele mistagogije je spoznanje, da obhajanje skrivnosti postopoma preoblikuje

človekovo življenje. Cilj celotne krščanske vzgoje je med drugim oblikovanje vernika v

»novega človeka«, k odrasli veri, ki ga bo usposobila za pričevanje krščanskega upanja, ki

njega samega navdihuje, v vsakdanjih okoliščinah življenja.

Da bi mogli v naših krščanskih občestvih spolniti takšno vzgojno nalogo, morajo biti na

volju ustrezno oblikovani vzgojitelji« (št. 64).

Posvečevanje nedelj

6. V letu evharistije bomo morali ponovno odkriti krščansko nedeljo. Veliko je

problemov, ki se pojavljajo zaradi nenehnih in globokih sprememb na področju kulture,

običajev in družbe, ki ogrožajo in postavljajo pod vprašaj posvečevanje nedelje, s vsemi

posledicami na področju pastorale, ki so bile do nedavnega nepredvidljive. Treba se bo z

njimi spoprijeti z veliko mero razsodnosti in poiskati najustreznejše rešitve za dobro vseh

duš, kajti posvečevanje nedelje je bistvena in nujna vrednota za duhovno življenje vsakega

človeka.

Nedelja je nastala iz odrešenjskega reda Nove zaveze. Osnovni razlog za

obhajanje nedelje je Kristusovo vstajenje, ki je v svet prineslo novost brez primere:

osvoboditev od greha in smrti ter začetek novega stvarjenja kot delo vstalega Gospoda.

Kristjani so bili že davno prepričani, da ne morejo živeti brez nedelje (glej sv. Ignacij

Antiohijski, Pismo Magnezijcem, št.9), ker je namreč nedelja izhodišče celotnega tedna in

samega verskega življenja. V enem izmed prvih krščanskih spisov (Didache, okrog leta

100) beremo: »Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem

najprej priznavajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista« (Didache 14,12).

Obhajanje evharistije je dogodek razodetja in je kot tako tudi doživetje, ki ohranja

vero živo in od katerega živi tudi samo cerkveno občestvo. Brez obhajanja evharistije bi

Cerkev ne bila Cerkev. Obhajanje evharistije je povsem nujno in nenadomestljivo dejanje.

Cerkev nas opozarja na nujnost udeležbe pri evharistični daritvi tudi z zapovedjo

posvečevanja nedelje (prim. Heb 10,25). Glede praznovanja nedelje Zakonik cerkvenega

prava določa: »Nedeljo, na katero se obhaja velikonočna skrivnost, je treba po apostolskem

izročilu v celotni Cerkvi praznovati kot glavni zapovedani praznični dan« (ZCP 1246).

Glede udeležbe pri nedeljski maši in glede prazničnega počitka, določa sledeče: »V nedeljo

in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše; naj se verniki poleg

tega vzdržijo tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno

Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek« (ZCP 1247).

Tisti, ki premišljeno opusti obveznost nedeljske maše in za to navaja vrsto

opravičil, zavrača Božje povabilo na Sinovo gostijo in stori velik greh. Njegovo ravnanje ni

v skladu s tem, da je kristjan. Kdor se ne more udeležiti nedeljske svete maše, bo moral

poiskati druge priložnosti za srečanje z Jezusom Kristusom: molitev, branje in

premišljevanje Svetega pisma, prejemanje svetega obhajila za bolnike po izrednih delivcih,

udeležba pri sveti maši med tednom…

Evharistično češčenje

7. Z razliko od drugih zakramentov, Kristus v evharistiji ne prihaja naproti verniku

zgolj v posvetitveni moči zakramentalnega znamenja, temveč osebno. V drugih

zakramentih zakramentalna znamenja posredujejo resnično dinamično navzočnost; v

evharistiji pa resnično osebno Kristusovo navzočnost. Zaradi svoje središčnosti je

evharistija zakrament zakramentov (prim. sv. Tomaž Akvinski, S.Th, q.65 a. 3; potissimum

sacramentum).

Kristusova navzočnost, ki je namenjena darovanju in obhajanju, se ne omejuje le

na mašno daritev, temveč je v Cerkvi deležna osebnega in občestvenega češčenja, ki

udeležbo pri maši nadaljuje in jo tudi pripravlja. Navodilo o češčenju evharistične

skrivnosti – Eucharisticum Mysterium pravi: »Treba je torej na evharistično skrivnost

gledati v celotni njeni razsežnosti, tako v samem obhajanju maše kakor v češčenju svetih

podob, ki jih hranimo, da bi raztegnili milost daritve« (št. 3).

V tem letu priprave na sinodo, posvečenem evharistiji, bo treba poživljati, širiti in

pospeševati češčenje evharistije, da se bomo naučili in da bomo učili postanka pri Jezusu v

pobožnem češčenju. Pastoralna rodovitnost mnogih pastoralnih pobud naše škofije je

odvisna od sposobnosti, da bi ljudi privedli do osebnega srečanja z evharističnim Jezusom:

v molitvenem pogovoru z Njim bomo namreč našli polni pomen življenja v zvestobi ter

upanje, mir in moč, da bomo sposobni živeti dejavno ljubezen z darom samega sebe. Glede

tega apostolska spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni pravi: »Osebni odnos, ki ga ima

vernik z Jezusom, navzočim v evharistiji, ga vedno usmerja v cerkveno občestvo ter v njem

prebuja zavest pripadnosti Kristusovemu telesu, Cerkvi. Poleg povabila vernikom, naj si

osebno vzamejo čas za molitev pred Najsvetejšim, čutim potrebo spodbuditi tudi župnije in

druga cerkvena občestva, naj pospešujejo trenutke skupnega češčenja. Jasno je, da

ohranjajo svojo veljavo že obstoječe oblike evharistične pobožnosti. V mislih imam

evharistične procesije, zlasti tradicionalno procesijo na praznik Svetega Rešnjega telesa,

štirideseturno češčenje, krajevne, narodne in mednarodne evharistične kongrese in druge

podobne pobude. Te oblike pobožnosti, ustrezno posodobljene in prilagojene različnim

razmeram, zaslužijo, da jih ohranimo tudi danes« (št. 68).

V naši škofiji sta evharističnemu češčenju namenjeni dve cerkvi: župnijska cerkev

Novega sv. Antona in župnijska cerkev sv. Petra in Pavla. Vendar bodo v tem

evharističnem letu v vsaki župniji in dekaniji poskrbeli za evharistično češčenje ob pravem

času in na pravi način, s ponovno uvedbo prenovljenega štirideseturnega češčenja za

skrbno pripravljeneno vključevanje otrok, mladih, družin in ostarelih. Evharistično leto

bomo zaključili s telovo procesijo, ki bo zadnje dejanje škofijskega evharističnega tedna.

V župniji sv. Marka je prisotna kongregacija evharistincev (Congregazione

religiosa dei Sacramentini), ki je izšla iz edinstvene evharistične karizme. Za našo škofijo

bo to dodatna priložnost za pospeševanje in širitev krščanskega običaja evharistične

pobožnosti in češčenja. Z omembo evharistincev in v okviru odnosov med evharistijo in

različno poklicanostjo v Cerkvi bi se rad obrnil na redovnice, redovnike in posvečene osebe

naše škofije s spodbudo, naj najdejo »v obhajanju evharistije in njenemu češčenju moč za

radikalno hojo za Kristusom, pokornim, ubogim in čistim«. (Evharistija, zakrament

ljubezni, št. 81). Posvečene osebe, ki v naši škofiji opravljajo mnoge službe na področju

človekovega oblikovanja in v skrbi za bolne in revne, v poučevanju in služenju, vedo, da je

prva skrb njihovega življenja »kontemplacija Božjih reči in nenehna povezanost z Bogom v

molitvi«. Bistveni prispevek, ki ga Cerkev pričakuje od posvečenega življenja je

pričevanje, kako biti in ne samo delati.

Dostojnost obhajanja evharistije

8. Ko poudarjamo središčnost evharistije v življenju Cerkve in v osebnem življenju

vernikov ter spoštljivo ljubezen, s katero smo dolžni pristopiti k tej skrivnosti, bomo nekaj

rekli o dostojnosti obhajanja evharistije. Gre za kočljivo vprašanje, ki zahteva posebno

pozornost, da bi obhajanje z nepredpisanimi oblikami ne zmanjšalo vrednosti evharistične

daritve, kar je večkrat sad škodljive in ponižujoče ustvarjalnosti. O tem apostolska

spodbuda Evharistija, zakrament ljubezni pravi (št. 40): »Umetnost obhajanja – ars

celebrandi mora pospeševati čut za sveto in rabo tistih zunanjih oblik, ki vzgajajo v tem

duhu, kot so naprimer skladnost obredov, liturgičnih oblačil, opreme in svetega prostora.

Evharistično bogoslužje ima oporo v tem, da si duhovniki in odgovorni za liturgično

pastoralo prizadevajo za študij liturgičnih knjig in ustreznih navodil ter s tem prebujajo

pozornost za bogastvo, ki jih vsebujeta Splošna ureditev rimskega misala in Navodilo za

mašna berila. V cerkvenih občestvih se kdaj zanemarja njihovo poznanje in ustrezno

vrednotenje. Gre namreč za besedila, ki izražajo bogastvo, ki je varovalo in izražalo vero

ter pot Božjega ljudstva skozi dve tisočletji. Prav tako je treba za pravilno vrednotenje

umetnosti obhajanja paziti na vse oblike izražanja, ki jih predvideva bogoslužje, kot so:

besede in petje, znamenja in tihota, gibanje telesa in liturgična barva oblačil. Bogoslužje

ima dejansko po svoji naravi različnost sporočilnih oblik, ki dovoljujejo vključevanje vsega

človeškega bitja. Preprostost kretenj in modrost znamenj, postavljenih v red in v

predvideno zaporedje sporočajo in vključujejo bolj kot kakšne izumetničenosti neustreznih

dodatkov. Poleg tega, da pozornost in spoštovanje obredu ustrezne oblike izražata

sprejemanje evharistije kot daru, izražata hkrati tudi pripravljenost voditelja obreda, ki s

poslušno hvaležnostjo sprejema ta neprecenljivi dar.«

Družbeni pomen evharistične skrivnosti

9. Evharistija ne zapira kristjana v svojo lastno srečo marveč ga odpira bližnjemu,

njegovi sreči in upanju, žalosti in strahu, še posebno ko je bljižnji v stiski. Vsem je že

jasno, da je postala revščina v sicer bogatem Trstu prava krizna situacija, ki pa ni tuja

evharistiji. Združenje s Kristusom, ki se uresničuje v zakramentu evharistije, nas usposablja

za nove družbene odnose: mistični značaj zakramenta ima tudi družbeni značaj. Bistvena in

nenehna povezanost z evharistijo preprečuje, da bi krščanstvo in Cerkev podlegla nevarni,

in po nekaterih predelih Evrope zelo razširjeni skušnjavi, da bi ju zreducirali na raven

agencije za socialno prvo pomoč. Pri fenomenološki analizi takega okrnjenega krščanstva z

lahkoto opažamo, da ga zaznamuje vsiljiva kritika Cerkvi in nauku papežev in škofov.

Obenem ga trenutni mogočneži razvajajo z mastnimi napitninami, ker jih tako krščanstvo,

ki se omejejuje zgolj na zdravljenje družbenih patoloških stanj, pomirja in nikomur ne

more škodovati. Evharistija nas pa vabi, da ravnamo drugače, in sicer, da zastavimo naše

krščansko pričevanje v skrbi za družbeno fiziologijo in da ponesemo resnico in dejavno

ljubezen socialnega evangelija v srce struktur. Evharistija, zakrament ljubezni glede tega

pravi: »S spominom na svojo daritev Kristus utrjuje občestvo med brati in spodbuja zlasti

tiste, ki so v sporu, da pohitijo s spravo ter si prizadevajo za dialog in vzpostavitev

pravičnosti. Brez dvoma so pogoji za graditev resničnega miru vzpostavitev pravičnosti,

sprava in odpuščanje. Iz tega spoznanja izhaja volja za spremembo krivičnih struktur, da bi

tako vnovič vzpostavili spoštovanje dostojanstva človeka, ustvarjenega po Božji podobi in

podobnosti. Po konkretnem spolnjevanju te odgovornosti evharistija postaja v življenju to,

kar ponavzoča v obhajanju. … ni naloga Cerkve, da prevzame v svoje roke boj za

uresničitev čim pravičnejše družbe, vendar ne more in tudi ne sme ostati ob strani v boju za

pravičnost. Cerkev mora z razumsko argumentacijo vstopati v ta boj, prebujati mora

duhovne moči, brez katerih se pravičnost, ki vedno zahteva tudi odpovedi, ne more

uveljaviti in uspevati.« (št. 89). To, kar je zapisal sveti oče Benedikt XVI. je namenjeno

predvsem vernikom laikom, ki jih vabim, naj ponovno odkrijejo in upoštevajo družbeni

nauk Cerkve. V to smer zavezuje tudi celotno tržaško Cerkev, ki se bo oblikovala v šoli

evharistije, da bo znala stvarno odgovoriti na vprašanja mestne revščine, z velikodušnim

doprinosom k pobudi, s katero bomo v evharističnem letu ustanovili in podpirali Tržnico

solidarnosti za revne. Škofijska karitas bo naknadno objavila ustrezna navodila v zvezi s

pobudo.

Sinoda in evharistija

10. Leto posvečeno evharistiji bo škofiji v pomoč za duhovno pripravo na sinodo in

bo obenem nujen in neizogiben pogoj za dosego osnovnih ciljev, ki sem jih začrtal v

dokumentu Biti Kristusovo pismo v Trstu, ki jih bom tu obnovil:

– čas sinode bomo posvetili osebnemu in skupnemu spreobrnjenju h Gospodu Jezusu;

– v času sinode se bomo posvetili resničnim krščanskim odnosom, v globokem občestvu z

Bogom ter z brati in sestrami v veri;

– čas sinode bo posvečen razpoznavanju znamenj časa, kakor nas spodbuja Božja beseda in

nauk papeža in škofa;

– čas sinode bo posvečen tudi pastoralnim izbiram, ki naj zadostijo globoki potrebi po

odrešenju in sreči ljudi današnjega časa (št. 4).

Ob upoštevanju modrih predlogov Cerkve, bomo v pripravljalnem letu izvedli

nekaj pomenljivih korakov – ustanovitev predpripravljalnega odbora, tajništva … – Ta bo

poleg formalno pravne vloge tudi izraz skrbne občestvene priprave na sinodo, ki jo bomo

doživljali kot dar milosti Gospoda Jezusa. S tem v zvezi vam z veseljem sporočam, da bom

na dan liturgičnega praznovanja škofijskega zavetnika sv. Justa, uradno sklical sinodo.

Sledilo bo veliko drugih srečanj, kot naprimer srečanja z župnijskimi pastoralnimi sveti na

dekanijski ravni in škofijskimi komisijami, za zbiranje potrebnega gradiva za objavo

splošnih smernic – Lineamenta za sinodo. Za naknadne informacije in obrazložitve bo

poskrbel urad za pastoralo z vikarjem na čelu.

Priporočimo se Mariji

11. Ko izročam to pastoralno navodilo o evharistji škofiji, ki jo bogati pomembna in

razveseljujoča stvarnost različnih karizem in služb, čutim dolžnost, da spodbudim vse, da

greste na delo v evharističnem duhu, v občestvu s škofom, z gorečo ljubeznijo do Gospoda

in do evangelija, da bomo služili edinosti in pospeševali skupno dobro občestva, po

»zakonu ljubezni – ordo amoris«, ki naj ga hrani evharistija.

Izročimo ta naš načrt Devici Mariji, Božji Materi, in jo prosimo, naj v srcih

tržaških vernikov vzbudi željo po preroditvi v ponovnem odkritju zakramenta evharistije:

»Od oznanjenja do križa je Marija tista, ki sprejema besedo, ki je v njej postala meso, in

utihne v tihoti smrti. Končno je sprejela v svoje naročje podarjeno, sedaj pa mrtvo telo

Njega, ki je resnično ljubil svoje ‘do konca’ (Jn 13,1). Vsakokrat, ko se v evharističnem

bogoslužju približujemo Kristusovemu telesu in krvi, se obračamo tudi k njej, ki je v polni

pripadnosti sprejela Kristusovo žrtev za vso Cerkev« (Evharistija, zakrament ljubezni, št.

33).

Naj vas blagoslovi naš Bog, Oče, Sin in Sveti Duh.

+ Giampaolo Crepaldi, tržaški škof – nadškof

Trst, 2. oktobra 2011 – Sveti Angeli Varuhi

Prevedel: Aleksander De Luisa

Sito web ufficiale della Diocesi di Trieste - Diocesi di Trieste © 2015 via Cavana, 16 - 34124 Trieste - tel. 040 3185411 - e-mail diocesi@diocesi.trieste.it - c.f. 90034770322 -Privacy Policy