Uradna spletna stran tržaške škofije
Italiano

Srečanje z Jezusom Kristusom

Predragi duhovniki, diakoni, bratje in sestre v Kristusu, milost vam in mir od Očeta, in od
Gospoda Jezusa v Svetem Duhu!
Postni čas in hrepenenje po Jezusu Kristusu
1. Na pepelnično sredo začenjamo v Cerkvi postni  čas, ki  je liturgični čas priprave
na Veliko noč. Cerkev je že davno začutila potrebo, da posveti štirideset dni postu, molitvi
in  spokornosti,  da  bi  se  čim  bolje pripravili na  obhajanje  Kristusove  smrti  in  vstajenja,
njegove  pashe.  S te  perspektive  je  postni  čas  posebno  namenjen  osebnemu  in
občestvenemu srečanju z umrlim in vstalim Jezusom. Smisel in namen postnega časa izhaja
namreč neposredno iz osebe Jezusa, Božjega Sina, v luči njegove vzvišene skrivnosti smrti
in  vstajenja. Na  prvo  postno  nedeljo  molimo z  mašnikom pri  glavni  mašni  prošnji:
ƒVsemogočni Bog, daj nam, da se bomo v svetem postnem času bolj in bolj poglabljali v
Kristusovo  skrivnost  odrešenja.  Pomagaj  nam,  da  se  bomo  resnično  spreobrnili„.
Poglabljati se v Kristusovo skrivnost odrešenja zaobjema celotno krščansko razumevanje
postnega časa. Je kakor pot, ki vodi k srečanju z Jezusom: ƒ… da bi spoznal njega in moč
njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi
smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih„ (Flp 3,10-11).
2. Starodavni krščanski izraz opredeljuje Jezusa kot hrepenenje vseh narodov. Izraz
je iz knjige preroka Ageja: ƒ… prišli bodo zakladi vseh narodov in to hišo bom napolnil s
slavo„ (Ag  2,7). Vulgata, latinski  prevod  Svetega  pisma  iz  5.  stoletja,  je  zaklade  vseh
narodov razumel kot namig na Mesija. Zaradi tega se je latinski prevod glasil: ƒEt veniet
desideratus cunctis gentibus„. Vsi ljudje so hrepeneli po njem in v vseh ljudeh je še vedno
živo hrepenenje po njem, vse do konca sveta, kajti nebeški Oče misli na vsakega človeka,
hrepeni po njem in ga ljubi, ko misli na svojega Sina Jezusa Kristusa, hrepeni po njem in
ga ljubi.
Na objektivni ravni je Bog, Stvarnik in Oče, vtisnil v človekovo srce hrepenenje po
Kristusu. To je splošno veljavno dejstvo, kajti Kristus je resnično sredi sveta, tako kot je v
človekovem  telesu  srce,  ki  utripa  in  ga  ohranja  pri  življenju, tudi  če se  človek  tega  ne
zaveda in  tudi  takrat,  ko  človek  spi. Ljudi  vseh  časov in  krajev zedinja  hrepenenje
človeštva  in  sveta  po  Kristusu.  Hrepenenje  lahko  vznikne kakorkoli  in  kjerkoli,  tudi
nezavedno. Gre  za  hrepenenje  po  Bogu,  za  iskreno željo po  resnici,  za  iskanje  sreče,  za
spopadanje z zlom in hudobijo ter za vztrajno izkazovanje dobrote. Na subjektivni ravni pa
3
hrepenenje človeka, ki še ne pozna Kristusa, splošno označimo kot religiozni smisel, ki je
iskanje odgovorov na  temeljna življenska vprašanja.  Miguel  de  Unamuno je  v  svojem
zapletenem in nemirnem iskanju Kristusa lepo ponazoril religiozni smisel:
Ser, ser siempre, ser sin termino.
Sed de ser, sed de ser mƒs, hambre de Dios!
Sed de amor eternizante y eterno.
Ser siempre, ser Dios!1
Biti, obstajati neprenehoma, obstajati neskončno.
Žeja po obstoju, želeti si še bolj obstajati, lakota po Bogu!
Žeja po neskončni ljubezni, ki vodi v neskončnost.
Obstajati neprenehoma, biti Bog!
Ko  pride  On,  ki  je  hrepenenje  vseh  narodov  – Sin  Božji, za  katerega  je  bilo  vse
ustvarjeno -, se  človek,  kateremu je  dana  milost,  da  se  z  Njim  sreča,  takoj  zave,  da
religiozni smisel ni nič drugega kot hrepenenje po Kristusu. Ko pride do Srečanja, je sam
Kristus resnični Odgovor na vsa človekova pričakovanja, kajti edino Kristusova skrivnost
osvetljuje in razkriva skrivnost o človeku.
3. Na  naši skupni poti spokornosti si  bomo  pomagali  z  nekaterimi  evangeljskimi
odlomki,  ki  opisujejo  srečanja med Jezusom in  ljudmi2,  kjer  lahko  vidimo  izkustvo
domačnosti  in  druženja  z  Njim  ter  tudi,  kako  je  hoja  za  Jezusom  popolnoma  prevzela
učence  in  jim  spremenila  življenje. Če  se  le  malo  zamislimo  glede  osebnega  doživljanja
krščanske  vere,  bomo  zlahka  in  z  veseljem  spoznali,  da  se  je  vse  začelo  pri  srečanju  s
Kristusom. Njega  lahko učenec  tem  bolje  spozna in  poglablja  prijateljski  odnos  z Njim,
čim bolj je čistega srca in čim bolj je pripravljen, da zavrže svoje predsodke, da bo na tak
način velikodušno dovolil, da ga srečanje prevzame.
Srečanje  s  Kristusom  vpliva  tudi  na  občestveno  raven  naše  verske  izkušnje,  kar  je
pomenljivo tudi za našo krajevno Cerkev, ki je na poti k sinodi. V bistvu smo v teh dveh
letih  priprave  na  sinodo  doumeli  nujnost  prenovljenega  srečanja,  tako  osebnega  kot  tudi
1 Miguel de Unamuno, Del sentimiento trƒgico de la vida (Tragično občutje življenja)
2 Nekateri  evangeljski  odlomki,  ki  so  tu  uporabljeni,  so  iz  leta  A  za  postne nedelje,  ki  se  pa  lahko  vedno
uporabljajo, če to narekujejo pastoralne potrebe.
4
občestvenega z Njim, ki je večna Očetova Beseda in nas v drugem letu priprave spremlja
živ in navzoč v Evharistiji. Škofijska sinoda bo sinoda o veri in bo zato njen glavni namen,
da spodbuja k srečanju s Kristusom. Cerkev je namenjena temu, da zadosti hrepenenju po
Kristusu  in  da  se  ljudje  ne  nehajo  srečevati  s  Kristusom. Krajevne  Cerkve  ali  tudi
župnijske skupnosti ohranjajo svojo resnično podobo le, če srečevanje s Kristusom – v vseh
mogočih oblikah – nenehno obhajajo in dejavno spodbujajo. Cerkev in krščansko občestvo
sta ravno to: kraj postanka, kjer je možno izoblikovati hrepenenje po Kristusu, kjer se Nanj
privadimo, se z Njim bolje seznanimo in kjer postane naše srečanje z Njim res pomenljivo.
Edino to je pomembno in edino temu se bo treba posvetiti.
Postanimo Božji otroci
4. Jezus  je  svoje  javno  delovanje  nastopil  s  krstom  v  Jordanu  (prim.  Mt  3,13-17).
Nebeški Oče nam ga je takrat predstavil tako: ƒTa je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam
veselje„. Ta  Sin  je  tisti,  po  katerem  vsi  hrepenijo iz  dna  srca;  je  Podoba,  po  kateri  se
morajo vsi upodobiti (prim. Kol 1,15-20); je Pot, na katero morajo vsi stopiti; je Resnica,
ki jo morajo vsi spoznati; je Življenje, ki ga morajo vsi živeti (prim. Jn 14,6). V Njem smo
bili  vsi  izbrani,  ljubljeni  in  vnaprej  določeni (prim. Ef 1);  On  je  žrtveno  Jagnje,  ki se
daruje za grehe nas vseh (prim. 1 Pt 1,19; Raz 5,9; Heb 9,14).
Takoj po krstu v Jordanu, pred nastopom javnega delovanja, je bil Jezus skušan v
puščavi (prim. Mt 4,1-11). Jezus je najprej izkusil lakoto po kruhu, ki je kaj kmalu postala
lakota po sreči ali, bolje rečeno, po sinovstvu, kajti nazorna podoba sreče je dojenček, ki si
je  pri  materinih  prsih  ravnokar  potešil  lakoto  in  je  nato  mirno  zaspal  v  njenem  naročju.
Jezusove  skušnjave  segajo prav v to: česa  je človek najbolj  lačen? Sveto Pismo pravi, da
ƒčlovek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust„
(5 Mz 8,3). Beseda, ki prihaja iz ust Boga Očeta pa je le ena: ƒTa je moj ljubljeni Sin„, in
edino v tej besedi je vključena vsakršna sreča, če le imamo Boga za Očeta!
Bog Oče je rekel: ƒTa je  moj  ljubljeni Sin„. Hudič pa  je zvito namignil: ƒČe si
Božji Sin …„. V skušnjavi se nam vedno ponuja misel, da bi postavili pogojnik pred naše
Božje  sinovstvo / hčerinstvo. Toda Jezus  je  v samoti  puščave premagal skušnjavca  in  ga
preprosto razorožil z besedami nebeškega Očeta: ƒPisano je …„, ki si jih je tudi prisvojil.
Dejansko je  Jezus  sam  v  polnosti  Očetova  Beseda (prim. Jn 1,1).  Tak  bo  tudi  vekomaj
ostal:  ƒ… da je postal pokoren vse do smrti,  in  sicer smrti  na križu„ (Flp 2,8). Od tistega
trenutka dalje se bodo vsi, ki se bodo srečali s Kristusom, vselej srečali izključno z Božjim
5
Sinom in bodo v dar prejeli izključno to, da bodo postali Božji otroci. V tem je krščanstvo
in v tem je krščanska spodbuda za življenje, ki je namenjena vsem ljudem: da bi postali in
bili otroci Boga Očeta kakor Kristus, v Kristusu in po Kristusu, ki je Očetov ljubljeni Sin.
Učenci se srečajo z Jezusom
5. Najprej bi se rad pomudil pri srečanju med Jezusom in Simonom Petrom, ki je bil
velikodušen človek, a poln napak. Srečanje z Jezusom mu je omogočilo spoznanje o lastni
omejenosti: ƒUčenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli„ (Lk 5,5); ƒGospod, če si
ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi„ (Mt 14,28); ƒČe se bodo vsi pohujšali nad teboj, se
jaz  ne  bom  nikdar  pohujšal„ (Mt 26,33); ƒGospod,  zakaj  ne  bi  mogel  zdaj  iti  za  teboj?
Življenje dam zate„ (Jn 13,37). Spoznal  je predvsem to,  kaj pomeni  biti  sprejet  v  osebni
odnos, ki povezuje nebeškega Očeta  in  njegovega učlovečenega Sina: ƒBlagor ti, Simon,
Jonov  sin,  kajti  tega  ti  nista  razodela  meso  in  kri, ampak  moj Oče,  ki  je  v  nebesih„ (Mt
16,17). Spoznal  je,  da  je  bil  ljubljen  tudi  takrat, ko  je  Jezusa  zatajil,  in  da  lahko popravi
katerokoli zatajitev s tem, da podari še večjo ljubezen – ƒSimon, Janezov sin, ali me ljubiš
bolj  kakor tile?„ Rekel  mu  je:  ƒDa, Gospod, ti  veš,  da te imam rad„ (Jn 21,15) – vse  do
točke, ko je postal tista Skala, na kateri je potem Kristus sezidal svojo Cerkev: papeštvo, ki
je skala  zvestobe  in  zagotovilo  neomajne  trdnosti. Tisto,  kar  je  Petru  omogočilo,  da  ni
klonil v težkem trenutku zatajitve, je bila zavest, da ne more živeti brez Jezusa: ƒPo tistem
je  mnogo  njegovih  učencev  odšlo  in  niso  več  hodili  z  njim.  Jezus  je  tedaj  rekel
dvanajsterim: ‘Ali hočete tudi vi oditi?’ Simon Peter mu je odvrnil: ‘Gospod, h komu naj
gremo?  Besede  večnega  življenja  imaš in  mi  trdno  verujemo in  vemo,  da  si  ti  Sveti,
Božji’„ (Jn 6,66-69). Zavest,  da  ne  moremo  živeti  brez  Jezusa  je  tisti  vidik  vere, po
katerem spoznamo, da bomo rešeni greha vsakič, ko se bomo ponovno usmerili k Jezusu.
6. V  evangeljskih  odlomkih  o  srečanju  med  Jezusom  in  Matejem je  prikazana
svojevrstna poklicanost (prim. Mt 9,9-13; Mr 2,13-17; Lk 5,27-32). Matej je bil mitničar,
pobiral je davke. Po tedanjem prepričanju farizejev in pismoukov je bil grešnik. ƒH‰di za
menoj!„ mu je nepričakovano rekel Jezus. To je grešnika tako prevzelo, da ƒje vstal in šel
za  njim„ (Mt 9,9),  ƒpustil  vse  in  šel  za  njim„ (Lk 5,28). Za  Jezusa  je  ƒpriredil  veliko
gostijo v svoji hiši„ (prim. Lk 5,29). Matej ni potem nikoli več pozabil, da si je tudi zaradi
njega Jezus  nakopal prezir nekaterih: ƒGlej, požrešnež  in pijanec, prijatelj cestninarjev  in
grešnikov„ (Mt 11,19). Tem,  ki  so  mu to  oporekali,  je  Jezus  odgovoril: ƒNe potrebujejo
6
zdravnika  zdravi,  ampak  bolni.  K  spreobrnjenju  nisem  prišel  klicat  pravičnih,  ampak
grešnike„ (Lk 5,31-32).
Srečanje med Jezusom in Janezom nas  vodi  k  razmišljanju  o  vzgoji za dejavno
ljubezen. Janeza in njegovega brata Jakoba je Jezusu predstavila njuna mati, ki je sanjala o
velikih  življenskih  uspehih  za  svoja  sinova. Onadva  sta  bila  vsak  zase  že  itak  značajsko
goreča in nasilna, tako da je ob pogledu nanju Jezus takoj povedal, da sta ƒsinova groma„.
Srečanje z  Jezusom  je  Janeza,  Jezusovega  ljubljenca,  iz  sinu  groma  spremenilo v
neprimerljivega  apostola  in  opisovalca  ljubezni. Pomen  ljubezni  je  spoznal  predvsem
takrat,  ko  je  na  predvečer  Jezusovega  trpljenja  poslušal  njegova dolga  razmišljanja  in
molitve. Janez je bil pri zadnji večerji počaščen, da se je mogel nasloniti na Jezusove prsi,
kar mu je dalo neizbrisno znamenje verodostojnosti, ki  je zapečatilo Jezusovo edinstveno
lekcijo o  ljubezni (prim. Jn 13,25). Naposled je  bil tudi  Janez,  sin groma, soudeležen pri
ljubezni, ko ga  je  Jezus,  viseč  na križu,  izročil  v  varstvo edini pravi  materi, svoji  materi:
ƒKo je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel svoji
materi: ‘Žena, glej, tvoj sin!’ Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je
učenec  vzel  k  sebi„ (Jn 19,26-27).  Janez  je  postal  tisti  učenec,  ki  je  še  najbolj  oznanjal
Cerkvi  in  svetu,  da  Bog  je  ljubezen,  in  kako  je  za  nas  potrebno,  da  ostanemo vedno v
njegovi ljubezni (prim. 1 Jn).
Jezus je Jakoba vselej imel ob sebi v najbolj osebnih trenutkih, skupaj s Petrom
in  Jakobovim  mlajšim  bratom  Janezom: pri  spremenjenju  na  gori (prim. Mt 17,1-8),  pri
smrtnem boju v vrtu Getsemani (prim. Mt 26,36-46), pri čudežu obujenja od mrtvih (prim.
Lk 8,51). Jakob je v takih izjemnih trenutkih mogel neposredno motriti Jezusovo obličje, ki
je  razodevalo  Njegovo  skrivnost.  Izkušnja  ga  je  prevzela  do  te  mere,  da  je  potem  lahko
postal prvi izmed apostolov, ki je daroval svoje življenje za Jezusa in za njegovo Cerkev.
Apostolska  dela poročajo,  da:  ƒV  tistem  času  se  je  kralj  Herod  namenil,  da  udari  po
nekaterih, ki so pripadali Cerkvi. Z mečem je dal usmrtiti Janezovega brata Jakoba„ (Apd
12,1-2).
7. O Natƒnaelu je Jezus rekel: ƒPoglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.„ Ko ga
je NatŠnael  vprašal: ƒOd kod me poznaš?„, mu je Jezus pokazal čisto vsakdanji trenutek
njegovega življenja:  ƒ… sem te  videl,  ko  si  bil pod smokvinim drevesom„ (Jn 1,45-51).
Od tistega trenutka dalje je NatŠnael živel z zavestjo, da ga Jezus pozna do dna duše, kar
dokazuje, da ni boljšega načina, da bi spoznali Boga kot ta, da občutimo, da nas On pozna.
7
Simon je bil politični revolucionar, zakar so mu nadeli vzdevek Zelot. Srečanje z
Jezusom, ki je ƒkrotak in v srcu ponižen„ (Mt 11,29), je njegovo globoko željo po svobodi
očistilo slehernih misli na metode nasilnega upora.
Juda Tadej je prejel najbolj prevzemajoče razodetje Jezusove skrivnosti, ki že od
nekdaj  osrečuje  in  prevzema  krščanske  mistike.  Poglejmo  besedilo  pogovora  z  Jezusom:
ƒJuda (ne Iškarijot) mu je rekel: ‘Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne
pa svetu?’ Jezus je odgovoril in mu rekel: ‘Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj
Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri  njem. Kdor me ne  ljubi, se  ne drži
mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.’„ (Jn 14,22-
24).
Juda Iškarijot je bil pohlepen človek (prim. Jn 12,1-8) in brezsrčni učenec, ki je
svoj hudičev obraz (prim. Jn 6,70) vedno skrival pod krinko dobrote. Vendar je tudi njemu
bilo namenjeno skrivnostno znamenje umivanja  nog. Jezus  je učencem obrazložil,  kar  je
storil: ƒ‘Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist.
Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.’ Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: ‘Niste vsi
čisti.’„  (Jn 13,10-11). Jezus,  s  skrivnostnim  znamenjem,  ki  je  nekako  dramatiziral
spodletelo srečanje, nam ni želel zgolj pokazati kakšna naj bo medsebojna ljubezen, ampak
se je sklonil in umil noge tudi Judu Iškarijotu, ƒumazaniji apostolov„.
Samarijanka in njen sedmi mož
8. Jezus  se  je  srečal  s  Samarijanko (prim. Jn 4,5-42)  pri  vaškem  studencu, to  se
pravi na kraju, ki je bil že od nekdaj namenjen srečevanju in druženju (prim. 1 Mz 24,10-
27; 29,1-14). Jezus je ženo nagovoril in jo prosil za zelo stvarno uslugo, in sicer naj mu da
piti. To  pa  zato,  da  bi  začutila,  da  jo  nekdo  potrebuje. Med  njima  se  je  nato  sprožil
pogovor, ki je bil najprej precej splošen, kaj kmalu pa je segel čedalje globlje v ženin svet.
Jezus  je  najprej poskusil  vzpostaviti stik s pomočjo vsakdanjih opravil (zajemanje  vode),
vendar to ni  kaj  dosti  pomagalo.  Nato  je  poskusil  z družinskimi  vezmi (šla  naj  bi  po
svojega  moža),  a tudi  tokrat  ni  uspel.  Končno je  Samarijanka  načela pogovor o  veri  (kje
naj  častimo  Boga),  tako  da  se  je  njuno  srečanje  moglo  preseliti  na  globljo,  bolj
prevzemajočo raven. Jezus  in Samarijanka sta se med drugim pogovarjala tudi o vodi. V
Stari  zavezi  je  bila  voda  znamenje  delovanja  Božjega  Duha  v  ljudeh (prim. Jer  2,13;  Iz
12,3; 49,10; 55,1; Ezk 47,1-3). V Janezovi pripovedi o Samarijanki je voda prikazana kot
podoba novega življenja v Jezusu: ƒKdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal,  ne bo
8
nikoli  žejen„ (Jn  4,14). V besedilu  je  še  drug pomenljiv  podatek,  ki  ga  nikakor  ne  gre
prezreti:  Jezus  je  izjavil,  da  je  žejen,  vendar  ni  segel  po  ponujeni  vodi. Dejansko  je  bila
njegova žeja le simbolična, imela je namreč opraviti z njegovim poslanstvom, ki je v tem,
da uresniči Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). Ob uri svoje smrti je Jezus rekel: ƒŽejen sem„
(Jn 19,28). Zadnjič pred smrtjo je izjavil, da je žejen in nato zaklical: ƒ‘Izpolnjeno je.’ In
nagnil je glavo in izročil duha„ (Jn 19,30). Jezus, Zveličar in Odrešenik vseh ljudi, je s tem
zadnjim dejanjem izpolnil svoje poslanstvo.
V  odlomku  o  Samarijanki  najdemo  še  drugo,  izredno  pomembno podobo,  na
katero  pa večinoma  pozabljamo  tako  v  katehezi  kot  tudi  v  homilijah. Gre  namreč  za
podobo moža: ƒPojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!„ (Jn 4,16). Da bi doumeli vso
simboliko v  zvezi z  možem,  moramo  najprej  razumeti,  kaj  so  Judje  takrat  menili  o
Samarijanih. Judje  so namreč s slikovito govorico trdili,  da  je  samarijsko  ljudstvo  v
preteklosti  sklenilo  zakon  s  petimi  možmi  (tako  kot  naša  Samarijanka).  S  tem  so
nakazovali, da so Samarijani častili pet različnih malikov, petih različnih ljudstev, ki jih je
bil v Samarijo poslal asirski kralj (2 Kr 17,29-31). Zaradi splošne razširjenosti malikov v
deželi, so Samarijane imeli za pogane, ki so bili v bistvu daleč od tesnega odnosa z edino
pravim  Bogom,  ženinom. Jezus je  Samarijanki  pojasnil,  da  niti  moški,  s  katerim  je  bila
trenutno  v  partnerski  zvezi,  ni  njen  zakoniti mož (prim. Jn 4,18). Jezus  je  s  tem  želel
povedati, da niti šesti partner ni mogel zadostiti najglobljemu hrepenenju ljudstva, namreč
zedinjenju z Bogom, kakor se ženin združi z nevesto (prim. Iz 54,5; 62,5). Jezus je sedmi,
pravi ženin, kakor je  bil  napovedal  prerok Ozej: ƒS  teboj  se  zaročim  na  veke,  s  teboj  se
zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju. S teboj se zaročim v resnici;
in  spoznala  boš  Gospoda„ (Oz 2,21-22). Jezus  je  ženin,  ki  prihaja (prim. Mr 2,19),  da
prinese novo življenje ženi, ki ga je vse življenje iskala in ga do tedaj ni našla. Če bo verno
ljudstvo, kjerkoli že bo, priznavalo Jezusa za svojega ženina, bo  imelo dostop do Boga v
duhu in resnici: ƒPride pa ura in  je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in
resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče„ (Jn 4,23).
Milost ni v tem, da vidimo, ampak da vidimo Njega
9. Pomudimo se zdaj pri odlomku, kjer nam evangelist Janez na zanimiv in po svoje
dramatičen  način poroča o srečanju  s sleporojenim (prim.  Jn  9,1-41). Revež se  je  znašel
sredi spopada med Jezusom in farizeji. Potem, ko je od rojstva živel v temi, mu je Jezus s
čudežnim posegom odprl oči. Ko je spregledal je zagledal poleg sebe kopico farizejev, ki
9
niso  imeli  niti  najmanjšega  namena priznati  očitnega  čudeža,  da  le  ne  bi  priznali  Jezusa.
Zagledal je tudi njegove preplašene starše, ki jim ni bilo veliko do tega, da bi se izpostavili
farizejski graji ali da bi se z njim veselili ali pa, da bi šli z njim k Jezusu in se mu zahvalili.
Sleporojeni,  ki  je  čudežno  spregledal, pa se je  podal na  osvobajajočo pot,  ki  človeku
omogoča,  da  vidi na  povsem  nov  način. Najprej  je  pogumno  branil  Jezusa  pred  farizeji:
ƒOn  pa  je  odgovoril:  ‘Če  je  grešnik,  ne  vem.  Eno  pa  vem,  da  sem  bil  slep  in  da  zdaj
vidim.’  Tedaj  so  mu  rekli:  ‘Kaj  ti  je  storil?  Kako  ti  je  odprl  oči?’ Odgovoril  jim  je:
‘Povedal sem  vam  že,  pa  niste  poslušali. Čemu hočete  znova  slišati?  Bi  mar tudi  vi  radi
postali  njegovi  učenci?  In  ozmerjali  so  ga  in  mu  rekli:  ‘Ti  si  njegov  učenec,  mi  pa  smo
Mojzesovi učenci.  Mi  vemo, da  je Mojzesu govoril  Bog;  o  tem  pa  ne  vemo, od  kod  je.’
Mož jim je odvrnil in rekel: ‘To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči.
Vemo, da Bog grešnikov  ne  usliši.  Kdor pa Boga časti  in  uresničuje  njegovo  voljo,  tega
usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od
Boga, ne bi mogel ničesar storiti.’ Odgovorili so in mu rekli: ‘Ves si rojen v grehih, pa nas
boš  učil?’ In  vrgli  so  ga  ven.„ (Jn  9,25-34). Vrgli  so  ga  ven  iz  sveta  teme, ki  je  še  bolj
strašna od telesne slepote. Kmalu potem, ko se je sprl s farizeji, je ozdravljeni šel nazaj k
Jezusu, ki mu je izkazal še večjo milost s tem, da mu je odprl oči srca in mu srce vnel za
vero: ƒ‘Veruješ v Sina človekovega?’ In ta je odgovoril ter rekel: ‘Kdo je to, Gospod, da bi
veroval  vanj?’  Jezus mu je rekel: ‘Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.’ Tedaj  je dejal:
‘Verujem, Gospod,’ in se je pred njim poklonil do tal„ (Jn 9,35-38). Sleporojeni je spoznal,
da je od Jezusa prejel največjo milost, kajti največja milost ni v tem, da vidimo, ampak da
vidimo Njega.
10. Janezova  pripoved  o  sleporojenem doseže  višek z  Jezusovim  samorazodetjem:
ƒDokler sem na svetu, sem luč sveta.„ (Jn 9,5) ali kot je povedano v osmem poglavju: ƒJaz
sem luč sveta.„ (Jn 8,12). Obakrat je v ospredju trditev Jaz sem. Ljudje so Jezusa večkrat
spraševali:  ƒKdo  si  ti?„  (Jn 8,25)  ali  ƒKoga  se  delaš?„ (Jn 8,53). Janez  je  v  svojem
evangeliju na različnih krajih podal Jezusove izjave v zvezi s takimi vprašanji:
– ƒJaz sem kruh življenja„ (Jn 6,35);
– ƒJaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes„ (Jn 6,51);
– ƒJaz sem luč sveta„ (Jn 8,12; 9,5);
– ƒJaz sem vrata„ (Jn 10,7; 10,9);
– ƒJaz sem dobri pastir„ (Jn 10,11; 10,14);
– ƒJaz sem vstajenje in življenje„ (Jn 11,25);
10
– ƒJaz sem pot, resnica in življenje„ (Jn 14,6);
– ƒJaz sem resnična vinska trta„ (Jn 15,1);
– ƒJaz sem kralj„ (Jn 18,37).
Jezusovo samorazodetje doseže višek v razgibanem in ostrem pogovoru z Judi, ki
so  mu  nasprotovali.  Tako jim  je takrat  rekel: ƒKo  boste  povzdignili  Sina  človekovega,
boste  spoznali,  da  Jaz sem„ (Jn 8,28). Bog  se  je  z imenom Jaz sem že  razodel, in  sicer
takrat, ko je izpeljal izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti (prim. 2 Mz 3,14). Jaz sem je
tudi Jezusova večkratna izjava, ki razodeva, da sta Sin in Oče eno. Božje obličje dokončno
in na nepresegljiv način sije z obličja Jezusa iz  Nazareta:  ƒKdor  je  videl  mene,  je  videl
Očeta„ (Jn 14,9).
Jezus je  to  rekel Filipu,  ki  je  bil  med  tistimi  izbranci,  o  katerih  je  Janez  dejal:
ƒKar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami –
in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom.„ (1 Jn 1,3). Videti
je  dejanje,  ki  se  večkrat  pojavlja  v  odnosu  med  Jezusom  in  Filipom.  Jezus  je  slednjemu
razodel  najglobljo  skrivnost tako,  da  mu  je  pokazal,  do  kakšne neizrekljive bližine  z
Očetom vodi  milost, da vidimo Njega: ƒFilip mu je rekel:  ‘Gospod, pokaži nam Očeta in
zadosti nam bo.’ Jezus mu je dejal: ‘Filip, toliko časa sem med vami in me nisi  spoznal?
Kdor  je  videl  mene,  je  videl  Očeta.  Kako  moreš  ti  reči:  ›Pokaži  nam  Očeta.‹  Mar  ne
veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od
sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in
Oče v meni’„ (Jn 14,8-11).
Marta, Marija in Lazar, pokojni prijatelj: srečanja z vero, tam, kjer cveti življenje
11. Pomudimo se zdaj pri nekem drugem srečanju, tokrat v Betaniji (kar pomeni hiša
ubogih ali tudi hiša stiske), kjer se je Jezus srečal z Marijo in Marto, Lazarjevima sestrama
(prim. Jn 11,1-53).  Prijatelj  Lazar je  bil  že  četrti  dan  v  grobu.  Po  običaju,  so  prihajali  v
Betanijo sorodniki in znanci, da bi izrazili sožalje družini umrlega. Janez je v svojem opisu
dogodka  želel  poudariti,  da  so  bili  Judje,  ki  so  prišli  tolažit Marto  in  Marijo,  zgolj
predstavniki  Stare  zaveze,  ki  niso  prinašalci novega  življenja, kajti  tolažba  je  edino,  kar
lahko  ponudijo.  Jezus  pa  je  prinašalec  novega  življenja!  Poleg  tega  pa  so  ravno  ti  Judje
stregli Jezusu po življenju (prim. Jn 10,31), ker so sledili logiki smrti. Jezus pa prihaja, da
bi smrt premagal, ker sledi logiki življenja. V Janezovi pripovedi o dogodku v Betaniji je
pomenljivo tudi to, da je Jezus očital Marti, da ni dovolj, če veruje v vstajenje ob poslednji
11
sodbi, ampak mora verovati, da je vstajenje že navzoče, danes, v Njegovi osebi, kajti On je
ƒ… vstajenje in življenje„ (Jn 11,25). Marta je tedaj izpovedala svojo vero: ƒDa, Gospod.
Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.„ (Jn 11,27). Marta je nato šla
in se vrnila z Marijo. Ko sta dospeli na kraj, kjer je bil Jezus, je Jezus videl, da je Marija
jokala in se je tudi sam zjokal. Prisotni so to opazili in dejali: ƒGlejte, kako ga je imel rad.„
Marija,  katere  ime  v  hebrejščini  pomeni  ljubljena  od  Boga,  je  v  kontekstu  pričujočega
evangeljskega  odlomka  podoba  cerkvenega  občestva  in  tudi  podoba  ljubezni,  ki  znotraj
občestva povezuje ljudi, celotno občestvo pa povezuje z Jezusom. V odlomku o Lazarjevi
obuditvi  od  mrtvih  je  izpričano trdno  zagotovilo,  da  Jezus  prinaša  življenje  bednemu
človeku  in  da  je vir življenja  za  vse tiste, ki Vanj verujejo. Zadnji  prizor pa  je  naravnost
veličasten: Jezus  je prisotnim  velel,  naj odstranijo kamen, nato je vzdignil oči k Očetu in
molil, nakar je z močnim glasom zaklical: ƒLazar, pridi ven!„ In Lazar je prišel ven. To je
zmagoslavje življenja nad smrtjo, zmagoslavje vere nad nevero.
… naše osebno srečanje z Jezusom …
12. Videli  smo,  kako  se  je  Jezus  v  času  svojega  zemeljskega  bivanja  srečal z
nekaterimi  izbranci.  Opis  teh  srečanj  najdemo  v  evangelijih,  ki  so za  nas  zgled  in
spodbuda, da vse to nenehno premišljujemo  in da postane del nas samih, da bomo potem
lahko širili evangeljsko sporočilo in razlagali njegov pomen. V evangelijih imamo namreč
pričevanje o čudoviti resnici: vsakdo bo deležen iste ljubezni, katere so bili deležni Peter,
Janez,  Matej,  Samarijanka,  sleporojeni  in  …  mnogo  drugih.  Evangeljske  pripovedi
sporočajo,  da  bomo  vsi  deležni  iste  Jezusove  ljubezni  in  prijateljstva,  tudi  če  ne  vemo,
kako se bo dejansko uresničilo naše osebno srečanje s Kristusom. Končno gre za skrivnost
veličine  in neskončnega usmiljenja nebeškega Očeta, ki po svojem Sinu Jezusu  Kristusu,
podarja  vsakemu  človeku  posebej svojo  neizmerno  ljubezen,  kajti  vsak  človek  je  Zanj
enkraten in neponovljiv. Nič ne vemo o tem, kako ta ljubezen nastane, kako se pojavlja in
kako  more  dejansko  doseči  vse  milijarde  ljudi po svetu:  edino Bog  pozna  to  skrivnost.
Vemo  pa zagotovo,  da  je  Bog  Oče  namenil odrešenje  vsem  ljudem in  da  je  njegov  Sin
Jezus Kristus  edini  Odrešenik. Prav  zaradi  tega  evangeliji  pripovedujejo  tudi  o  nas  in o
tistih, ki so prvič slišali zanje in celo o tistih, ki ne bodo imeli priložnosti, da bi o njih kaj
slišali. Georges Bernanos je v romanu Dnevnik podeželskega župnika zapisal nekako tako:
ƒDavno preden smo se rodili – če naj se izrazim v človeški govorici – se je Gospod nekje že
srečal z nami. Kaj vem, morda v Betlehemu ali v Nazaretu ali na galilejskih poteh? Nekega
12
dne se je njegov pogled ustavil na nas, na vsakem izmed nas. Glede na kraj, uro in trenutno
stanje  je  naša  poklicanost  dobila  edinstveno  obliko  … Če bi  naša  duša,  ki  ni  tega  nikdar
pozabila,  mogla  potiskati  svoje  borno  telo  nazaj  skozi  dolga  stoletja  po  dvatisočletni
vzpetini, bi ga povedla spet tja, kjer …„.
13. Srečanje s Kristusom po vzoru Očetove ljubezni, omogoča slehernemu kristjanu,
da  začuti  in  ohranja globoko  ljubezen  do  vseh  ljudi. Kristjan,  ki  živi  od  srečanja  s
Kristusom, ne zanemarja ničesar, ne prezira ničesar, ne sovraži ničesar, razen laži in greha.
Kristjani nedvomno ne smemo imeti naivnega pogleda na svet, kajti, čeprav je bistveno le
naravnan na Kristusa, dobro vemo, da je svet zmeden zaradi vsega nereda, ki ga je vnesel
izvirni  greh. Vendar tudi  dobro  vemo,  da  vsemu  navkljub  celotno  stvarstvo  še  vedno
pripada Kristusu. Vse, kar je objektivno dobro, predstavlja hrepenenje po Kristusu in vse,
kar  je  objektivno  zlo,  predstavlja zatajitev  Kristusa.  Hrepenenje  po  Kristusu vznikne
vsakič, ko ljudje zahrepenijo po Bogu, če se tega zavedajo ali ne. Vznikne vsakič, ko ljudje
zahrepenijo po resnici ali ko jih prevzame lepota stvarstva ali ko delajo za pravico in mir
ali takrat, ko hrepenijo po srečnem življenju ali se bojujejo proti zlu ali končno takrat, ko
dejansko  in  stvarno  hrepenijo  po  dobroti. Dejansko  postanejo  ljudje resnični kristjani in
svet resnično krščanski šele takrat, ko hrepenenje po Kristusu privede do srečanja z Njim
in postane to srečanje očitno, doživeto v polnem zavedanju, polno veselja in dobrih del ter
nenehno usmerjeno k Jezusu, katerega ime in obličje poznamo in sta nam draga.
Srečanje s Kristusom, ki je dokončno Srečanje med Bogom in človekom
14. Sinodalni  očetje  na  drugem  vatikanskem  cerkvenem  zboru  so  v  središče  svojih
razprav o srečanju med Kristusom in človekom postavili sijajno resnico: ƒV resnici samo v
skrivnosti  učlovečene  Besede  res  v  jasni  luči  zažari  skrivnost  človeka  …  Kristus,  novi
Adam,  ravno  z  razodetjem  skrivnosti  Očeta  in  njegove  ljubezni  človeku  v  polnosti
razodeva človeka  in mu odkriva  njegovo najvišjo poklicanost„ (Pastoralna konstitucija o
Cerkvi v  sedanjem svetu – Gaudium et spes,  št. 22). To se  pravi,  da  je  prihod Boga  med
ljudi  (učlovečenje)  temelj  in  poroštvo  osebnega  dviganja človeka  in  dviganja  človeka  k
Bogu oziroma  človekove polne zgodovinske uresničitve in  uresničitve  v  prihodnosti.
Blaise  Pascal, francoski  filozof  iz  17.  stoletja,  je  o  tej  Kristusovi  središčnosti  povedal
naslednje:  ƒJezus  Kristus  je  vrh  vsega  in  središče, kamor vse  teži. Kdor ga  pozna,  ve  za
smiselnost vsega„. Poleg tega je bil zanj Jezus Kristus tudi ključ za razumevanje skrivnosti
13
o  človeku  in  je  to  tako  opisal: ƒNe  more  pa  poznati  Jezusa  Kristusa,  ne  da  bi  vedel  za
oboje, za Boga in za svojo bedo … Brez Kristusa svet ne bi obstajal, kajti biti bi moral ali
uničen ali pa biti kakor pekel„ (Misli, št. 139, 142, 469, 556, 562)3.
Z  učlovečenjem  Božjega  Sina  se  je  dopolnilo  nepredstavljivo  in  neponovljivo
srečanje med Božjo in človeško naravo v eni osebi, v osebi večne Božje Besede, Logosa.
Kristus  je  Srečanje,  ki  ni  ne  teoretsko  niti  pojmovno,  temveč  stvarno  in  zgodovinsko
resnično med vsem, kar je Božje in vsem, kar je človeško. Je tudi srečanje med stvarnim in
popolnim  Božjim  bivanjem  ter  stvarnim  in  omejenim  človeškim  bivanjem. Dogmatična
resnica, da Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek, potemtakem povzema celotno našo
krščansko vero. Celotna Cerkev mora ostati zavezana tej presveti resnici in jo mora braniti
pred  blodnjami  nekaterih  teologov  in  biblistov,  ki  načenjajo  njen  večni  pomen  in  njeno
nenadomestljivost. Vselej  se  lahko  prikrade  dvom,  zato  svetujem,  da  se  nekoliko
pomudimo  pri  učencu  Tomažu, ki  je  splošno  znan  po  svoji  neveri,  toda Jezus  je  ravno
njemu  razodel  resnico,  ki  je  polna zagotovil:  ƒTomaž  mu  je  rekel:  ƒ‘Gospod,  ne  vemo,
kam greš. Kako bi mogli poznati pot?’ Jezus mu je dejal: ‘Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni’„ (Jn 14,5-6). Neverni Tomaž je nato izrekel
najpopolnejšo izpoved vere v Jezusa, kar jih najdemo v evangelijih: ƒMoj Gospod in moj
Bog„ (Jn 20,28).
15. Tomaževa izpoved vere je resnično velikonočna izpoved vere. Jezusovo vstajenje
človeka  predvsem  odrešuje  ƒteme  greha  in  pokvarjenosti  sveta„,  kakor  pojemo  v
velikonočni hvalnici ali Exultet, in človeka ƒponese v naročje Očetove ljubezni„, ƒpremaga
zlo,  očisti  krivde,  povrne  grešnikom  nedolžnost  in  radost  potrtim„. Končno,  Jezusovo
vstajenje ƒdruži  zemljo  z  nebesi  in  človeka  z Bogom„. Dejansko se  je  z  Jezusovo pasho
izpolnilo,  v  svetu,  najstarodavnejše  in  najgloblje  pričakovanje  človeštva:  nastop novih
nebes in nove zemlje.
Človeško življenje  je polno tesnobe  in skrbi, Jezusovo velikonočno vstajenje pa
nas  vabi  k  upanju,  je  hvalnica  življenju,  kajti  hrepenenje  vseh  narodov je  vstali,  živi in
navzoči Jezus Kristus. On nadaljuje svoje velikonočno poslanstvo skupaj s svojo Cerkvijo,
kljub bedi in nedoslednosti samih kristjanov, ki včasih oznanjajo le Križanega in njegove
krvaveče rane, namesto da bi slavili in oznanjali lepoto in sijaj vstalega Kristusa. Vendar,
3 B. Pascal, Misli, druga, dopolnjena izdaja, Mohorjeva družba, Celje 1986.
14
ker ƒJezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke„ (Heb 13, 8), je njegova navzočnost
dejavna in učinkovita, potrjuje  oznanilo njegovih  učencev  in  jih  spremlja  po  poteh  sveta
(prim. Mr 16,20). ƒNe boj  se!„,  govori  Vstali  in  Živi  svoji  Cerkvi  vseh  časov:  ƒJaz sem
Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in
podzemlja.„ (Raz 1,17-18).  Ker  je  namreč ƒon,  ki  je,  ki  je  bil  in  ki  pride,  vladar  vsega„
(Raz 1,8), je vstali Kristus tudi dokončno zagotovilo, da bo med ljudmi vzpostavil ƒnovo
nebo  in  novo  zemljo„ (Raz 21,1). Cerkev,  Kristusova  nevesta,  živi  iz  tega  upanja  in
nenehno kliče svojega ženina s starodavno, a še vedno sodobno prošnjo: ƒMaranata! Pridi,
naš Gospod„ (prim. 1 Kor 16,22; Raz 22, 20).
Marija, mati Srečanja
16. Ob  koncu  postnega  sporočila  vabim  vse nas,  naj  v  luči  Svetega  pisma  in  po
katoliškem  nauku razmislimo, kako sta  se srečala Jezus in njegova mati Devica Marija.
Priznati  moram,  da  so  vse  moje  besede  neprimerne  in  bi  z  njimi  res  težko  povedal  kaj
smiselnega, kajti edinstveno srečanje med Jezusom in njegovo materjo nepopisno presega
vsakršno človeško zmožnost globljega vpogleda. V Raju Dantejeve Božanske komedije je
sveti Bernard takole opisal Marijo: ƒDevica,  mati, sinu hči prelepa, …„. Tudi zanjo, ki  je
Brezmadežna, vedno devica, mati Božja, Vnebovzeta, se je v srečanju s Sinom Boga Očeta
dovršil  odrešilni  načrt, po  katerem  je  postala  Božji  otrok,  zgled  tiste  milosti,  katere  so
deležni vsi, ki so odprti za srečanje z Jezusom. Marija, ponižna Gospodova dekla, je imela
ob sebi svetega Jožefa, pravičnega moža, ki je bil postavljen za rednika Jezusu zato, da bi
ga učil – všeč  mi  je ta  misel – besede človeške govorice, s katerimi je potem On sestavil
Oče naš.
Marija  je  svoje  telo  podarila  Bogu,  da  bi  v  njej  prebival  in Zanj  to  ni  bilo
ponižujoče. ƒTi se nisi branil učlovečenja v telesu Device,„ se glasi verz v hvalnici Tebe,
Boga,  hvalimo  – Te  Deum.  Marija  je  Bogu izrekla svoj zg†di  se, in  zdaj  lahko  celotno
človeštvo  izreka  Bogu  svoj  amen. Kromacij  Oglejski,  škof  in  pisec  iz  prvih  krščanskih
stoletij, je s svojo bistro teološko mislijo in duhovno tenkočutnostjo, v drugi izmed svojih
številnih Razprav o Matejevem evangeliju, opisal odnos med Marijo in Jezusom Kristusom
nekako  tako:  ƒResnično,  v  Mariji  se  je  razodelo  novo  in  čudovito  znamenje,  kakršnega
svet še ni videl: deviški porod, novost prihoda Odrešenika in stvarnikovo otroštvo. On, ki
je rojen iz Očeta in je obstajal že pred vsemi veki, se je rodil iz device. On, ki je ustvaril
angele in vse, kar je ustvarjeno, je postal meso v materinem telesu. On je Bog v človeški
15
podobi.  Njega,  ki  je Gospod slave,  vidimo  v podobi  deteta.  On,  ki  je  kralj  veličastva, se
nam  pokaže  majhen  v  majhnem  telesu.  Njega,  ki  nosi  ves  svet  v  rokah  in  gospoduje
vekom, drži mati v naročju„ (št. 6).
Čudovito  kristološko  in  marijansko  besedilo  nas  spodbuja,  da  sprejmemo
povabilo, ki  ga  je  izrekel  sveti  oče  Benedikt  XVI.,  ko  je  7.  maja  2011  obiskal  Oglej,
Kromacijevo mesto: ƒVrnite se h koreninam vaše vere!„. Obisk je bil prvo dejanje dolgega
procesa,  ki  bo  dosegel  višek  takoj  po  letošnji  Veliki  noči,  z  2.  cerkvenim  zborovanjem
Cerkva  treh  Benečij  (Triveneto).  Papež  nam  je  takrat  položil  na  srce  naslednje  besede:
ƒDanes sem med vami, da občudujem vašo bogato in globoko versko  izročilo, predvsem
pa, da vas potrdim v globoki veri vaših očetov: danes in zdaj ponovno odkrijte, branite in
goreče oznanjajte to temeljno resnico. Dejansko je Kristus edini, ki daje človeštvu upanje
in bodočnost; edino pri Njem najdemo pomen in moč odpuščanja, moč pravičnosti in moč
miru. Ostanite  trdni  v  veri  vaših  prednikov  in  ohranjajte  živa  njihova  dela!„. Petrov
naslednik  nas  spodbuja,  naj ponovno odkrijemo  vero  naših  prednikov,  iz  katere  je  zraslo
veliko pogumnih mučencev, ki so pričevali za Jezusa in njegov evangelij. Devica Marija,
ki  je  v  svojem  srcu  hranila  Božjo  Besedo,  naj  nam  bo  mati  in  učiteljica, da  bomo  znali
ohraniti in oznanjati neprecenljiv dar vere.
Prejmite moj blagoslov in naj vas varuje vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh!
Trst, 22. februarja 2012, pepelnica

+ Giampaolo Crepaldi, nadškof
tržaški škof

Prevedel: Aleksander De Luisa

Sito web ufficiale della Diocesi di Trieste - Diocesi di Trieste © 2015 via Cavana, 16 - 34124 Trieste - tel. 040 3185411 - e-mail diocesi@diocesi.trieste.it - c.f. 90034770322 -Privacy Policy