Na tvojo besedo (Lk 5,5)

Tržaška škofija

✠ Enrico Trevisi,
tržaški škof

Pastirsko pismo

Na tvojo besedo
(Lk 5,5)

testo in pdf

vai al testo in lingua italiana

Predraga tržaška Cerkev, dragi bratje in sestre, ljubljeni bratje in sestre,

živimo v lepem in razburljivem času.

To je čas, ko nam Gospod govori in nam zaupa. Govori nam in nam daje poslanstvo. Mi se zbiramo okrog Jezusa, da bi poslušali Božjo besedo. Bolj kot kruh potrebujemo tisto, kar prihaja iz Božjih ust, kajti brez besede, ki osvetljuje življenje in svet, smo izgubljeni. »Na tvojo besedo« (Lk 5,5) smo, tako kot apostoli, pripravljeni tvegati svoja življenja, biti gledani s prezirom, ker nam uspeva delati, živeti v svobodi, kar nas ne le izpostavlja oceni, da smo staromodni, temveč tudi opredelitvi, da smo precej naivni, nekoliko nerazumni in čisto malo norčki, kot Zeffirellijev Frančišek. Naša poklicanost pa ni v tem, da bi bili norčki ali naivni, pač pa da bi bili svetniki, da bi Vstalemu sledili in se mu prilagajali, kot sveti Frančišek, sveti Just in blaženi Frančišek Bonifacij.

V Jezusu se je izpolnila starodavna obljuba: “Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog.” (Iz 41,10). Naj nas ne motijo oznanjevalci zle usode, ki sejejo žalost in nasilje, ne zagovarjajmo poenostavljenih načinov tistih, ki podpihujejo vojno in oboroževalno tekmo. Mi imamo Jezusa. Imamo njegovo besedo, ki jo Sveti Duh vedno poživlja. Želimo, da bi to postalo naše življenje, da bi našli svoj slog, svojo presojo o svetu, o politiki, o zapletenosti problemov. Predvsem se z zaupanjem vrnimo k Njemu. K Jezusu. S pogledom, uprtim vanj. Admirantes Iesum.

Poslušajmo sedaj besedo, ki ne bo prešla (Mt 24,35), besedo, ki je pot, na kateri se ne moremo izgubiti, pot, ki nam daje polno in obilno življenje in nas povezuje z resnico, ki nas odtrga od iluzij in ideologij. (prim. Jn 14,6).

¹Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, ²je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. ³Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. ⁴Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« ⁵Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« ⁶In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. ⁷Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. ⁸Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« ⁹Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, ¹⁰prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« ¹¹In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11).

1. poglavje
Poslušati Božjo besedo (prim. Lk 5,1)

Na svojem obhodu po različnih župnijah, v spremstvu članov sinodalne ekipe, ko sem srečeval in poslušal župnijske pastoralne svete in različne sodelavce (za gospodarske zadeve, katehete, bralce beril in izredne delilce obhajila, prostovoljce ...) sem začutil veselje ob mnogih ljudeh, ki so vneti za Gospoda in za svojo skupnost. Vsem sem se želel priporočiti, naj bodo vedno v njihovem središču Gospodova beseda in evharistija, zlasti ob nedeljah.

Množica se zbira okrog Jezusa – to nam kaže evangelij (Lk 5,1) –, ker je spoznala, da je v Njem živa beseda, katere so vsi žejni in lačni. Skupaj se zberimo, da bi poslušali Jezusa in se izogibajmo individualističnim pobegom, tolmačenjem, ki Bogu pripisujejo to, kar si posameznik želi slišati … Samoreferenčnost, instrumentalizirana religioznost, (s strani trenutne oblasti ali morebiti celo nezavedno) sta nevarnosti, ki prežita v vsakem času. Vera pa izhaja iz evangelija kot živo srečanje z umrlim in vstalim Kristusom, ki je navzoč v Cerkvi. Poslušanje Božje besede nas očisti, nas združuje in nas vodi k ponižnosti v prizadevanju za nenehnim spreobračanjem, ki je potrebno, da bi bili pristni Kristusovi učenci[1].

Poslušanje Božje besede (poslušanje, ki nas pripravlja, da jo živimo in uresničujemo) je način življenja vsakega vernika v vseh življenjskih obdobjih; je temelj vsakega evangelizacijskega prizadevanja in vsakega pastoralnega načrta. V vsakem domu, v vsaki družini, v vsaki skupnosti ... je treba vdihovati vonj poslušanja Božje besede. Nihče ne more reči, da je premlad ali prestar: evangelij je živa beseda za vse. Brez te pripravljenosti, da nenehno prisluhnemo Svetemu Duhu, (ki nam govori v Svetem pismu, a nas hkrati usposablja, da ga slišimo tudi v življenju in v svoji vesti), ni pristnega krščanskega življenja: sicer se morda pripravljamo na pravilno moralno ravnanje, toda biti Jezusov učenec, je nekaj povsem drugega! To je usklajevanje z Njegovim Srcem, to je dopuščanje, da se nad mračnjaštvo naših dni razlije izobilje Njegove ljubezni. To je gledanje stvari z Njegovimi očmi, vstopanje v Njegove misli; dišati po svetem olju. K temu nas vodita krst in birma in obstoj v neminljivi besedi. Sveti Duh nam omogoča, da živimo v skladu z Jezusovim pogledom na življenje, na revne in na številna svetovna obrobja.

Ne zaupajmo tistemu, ki je prepričan, da je že vse razumel in se premika brez Cerkve ali pa tako, da si zgradi cerkvico po svoji meri. Cerkev se gradi samo okrog Jezusa, vendar je Božje ljudstvo v Svetem Duhu, v veri potrjeno s strani Petra in apostolov, papeža in škofov.

2. poglavje
Oznanjaj besedo (2Tim 4,2)

Sveti Pavel priporoča učencu Timoteju: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih trenutkih. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem« (2Tim 4,1-2).

Nobenega izgovora ni, nobenih opravičil. Preko krsta smo vsi poklicani k oznanjevanju, se pravi evangelij živeti in o njem pričati s svojim življenjem, če pa je potrebno, tudi z besedami (kot je priporočal papež Frančišek pri tolmačenju svetega Frančiška)[2].
Kmalu zatem sveti Pavel opominja, da pride čas, v katerem ne bomo več prenesli zdravega nauka, pač pa se bomo obkrožali "z učitelji po svoji meri" (3 v.) in se zgubljali v pravljicah ter zavračali poslušanje resnice (4 v.).

“Opravi svoje poslanstvo oznanjevalca evangelija”, kar lahko tolmačimo: “opravi svojo nalogo evangelista” (2Tim 4,5).

Številne pravljice in ideologije nas postavljajo drugega proti drugemu, rinejo nas v nezaupanje in v sovraštvo enega ljudstva do drugega, ene narodne skupnosti do druge. Nebrzdani individualizem, v katerega smo zaviti, pogosto vodi v strah ali nezmožnost izoblikovanja zvestih parov, trdnih družin, solidarnih skupnosti. Ideologija osebnega uspeha, bogatenja, lahkega dobička in prevlade nad svetom zastruplja vsak odnos: čutimo, da nas izrabljajo, stiskajo, povsod vohunijo za nami, da nam kradejo "podatke" in nas izkoriščajo v ekstraktivni ekonomiji, ki izkrivlja odnose. To je globalizacija brezbrižnosti in nemoči, ki pustoši srca in odnose.

Jezusova Beseda pa je jasna: vabi nas, naj se ljubimo, kakor nas je On ljubil, do te mere, da darujemo samega sebe; vabi nas, naj ljubimo celo svoje sovražnike. Prosi nas, naj ga prepoznamo v vsakem najmanjšem in ubogem človeku, kajti vse, kar je storjeno najmanjšemu, je storjeno Njemu. Prosi nas, naj se varujemo hinavščine tistih, ki se hvalijo z molitvijo, postom in miloščino, On pa nas prosi (On ali po apostolih), naj neutrudno molimo, naj postanemo služabniki vseh, naj se na poti ustavimo in pomagamo ranjenemu. Sveti Duh pa nas prosi, naj se obdarujemo z ljubeznijo, ki je brez sramu in brez hinavščine: kajti ljubezen je velikodušna in dobrohotna; ni zavistna, se ne hvali, se ne napihuje od ponosa in ni nespoštljiva. Ne išče svojih koristi in se ne jezi in ji ni mar prejetega zla ter ne uživa v krivicah, ampak se veseli resnice. (prim. 1Kor 13).

To je Jezusova slika. To je jedro evangelija: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen." (1Kor 13,13).

Preko krsta smo vsi poklicani v to novo življenje, v življenje po Svetem Duhu, sposobni braniti ta trden nauk: Vstali Jezus nam po Svetem Duhu omogoča, da to ljubezen živimo po meri Njegovega srca.

Če smo nespoštljivi, če iščemo svoje koristi, če se jezimo ... nasprotujemo resnici, za katero smo poklicani pričevati, dejstvu biti učenci. Izdali smo nalogo biti oznanjevalci, ukoreninjeni in zgrajeni v Kristusu: to je naloga, ki jo je treba prenesti v življenje, da bomo lahko zvesti pričevalci-oznanjevalci evangelija. To je svetopisemsko besedilo, ki so nam ga italijanski škofje predlagali kot vodilo za začetek izvajanja sinode[3]:

"Da bi [verniki] potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni bili obogateni s polno gotovostjo v dojemanju spoznanja Božje skrivnosti, ki je Kristus: v njem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. […] Tako kot ste torej sprejeli Jezusa Kristusa, Gospoda, kakor v njem hodite, vanj ukoreninjeni in v njem zgrajeni ter utrjeni v veri, kakor ste bili naučeni, prepolni zahvale za milosti (in evharistijo). […] Kajti v njem biva telesno vsa polnost božanstva in v njem dobite svojo polnost tudi vi […]. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, z njim ste vstali od mrtvih po veri v mogočnost Boga, ki ga je obudil od mrtvih.“ (Kol 2,2-3.6-7.9-10.12).

3. poglavje
Odrini na globoko in vrzite mreže (Lk 5,4)

Poslanstvo je ogromno. Tako kot tisto prvih apostolov. Oni niso bili malodušni in tudi mi se ne želimo prepustiti obupu in občutku neprimernosti.

V vsakdanjiku pride do izjemnega srečanja z Jezusom. Ni idealnih razmer: smo utrujeni in nezadovoljni zaradi dela in vsakdo nekaj obžaluje. Toda njegova Beseda odpira obzorja, Jezus stopi v naš čoln, ki ni le kraj dela, ampak tudi našega brezplodnega truda. Kraj, kjer smo pravkar doživeli svoje omejitve, postane stólica, s katere Jezus privablja ljudi. V besedni igri nagovori posameznika in se nato vrne k množini. Jezus govori Simonu: »Odrini na globoko«. Potem pa vključi vse nas : "Vrzite mreže".

Vsakdo nosi svojo odgovornost, a v tem odkrivamo »nas«, skupnost, ki nam omogoča, da lahko računamo drug na drugega. Sosledje in moj osebni odgovor vedno vključujeta obe razsežnosti: jaz, poklican, da izbiram, da se nato ponovno znajdem v ljudstvu, v Cerkvi, v skrivnostnem Telesu.

Sinodalna in misijonska Cerkev je Cerkev, ki jo sestavljajo ljudje s svojimi šibkostmi, ki pa čutijo, da lahko za izpolnjevanje velikega poslanstva računajo druga na drugo. To poslanstvo nam zaupa Bog. »Na tvojo besedo bom vrgel mreže«: odločim se, da se bom odzval Jezusu, ki mi govori, toda prej moram dojeti Jezusov čar, tisti čar, ki Simonu omogoči, da poklekne pred njim in se vsakič zopet dvigne, ko pade zaradi svojih omejitev in pomanjkanja vere. To, kar nam omogoča, da se vsakič zopet dvignemo, je odnos z Jezusom, globina njegove besede, izkustvo njegove bližine, razlika med njim in nami ... Da prevzamemo odgovornost za poslanstvo, ki pripada vsakemu izmed nas. Zaradi krsta in milosti zakramentov, ki nas v naši poklicanosti naredita za izvirnike, ne pa za kopije drugih[4].

Evangelij, ki smo ga poklicani živeti, je povezan z varovanjem tistega »veličastnega človeštva«, ki se odseva v Kristusovem obličju in nas vodi k drznosti tudi v tej zgodovinski fazi. Preobrat, ki ga je sprožila umetna inteligenca – s svojimi priložnostmi in strahovi, ki jo spremljajo – od nas zahteva, da znamo živeti s svojimi omejitvami in da v njih z Božjo milostjo obnovimo njegov načrt ljubezni. Tako smo tudi skozi našo človeško krhkost poklicani, da zberemo pogum za ustvarjanje resničnih skupnosti, trdnih odnosov, časa in prostora za srečevanje, pripravljeni izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponujajo tudi naključja življenja, da bi znali oznanjati Besedo. V vsakem trenutku, naj bo ugoden ali neugoden, primeren ali neprimeren.

V naših družinah, šolah, skupnostih, delovnih okoljih; znotraj predmetnosti, okoliščin in omejitev teh okolij, nam je dana priložnost, da se odpremo tistemu, kar nas dela človeške: sočutje, nemir, empatija, solidarnost, poslušanje, velikodušnost, zvestoba, nežnost, pogum, odpornost, upanje, duhovnost, pravičnost, politika, poklicanost, načrtovanje, želje ... Nič ni samoumevno: vedno ostaja skušnjava, da bi verjeli lažnim pravljicam, da se radost nahaja v sebičnosti, v minljivem uspehu, ki nas postopoma vodi v brezbrižnost, lakomnost in izdajstvo ... V encikliki Magnifica humanitas papeža Leona XIV. so strani, o katerih bi moral vsakdo razmišljati (na primer št. 118-119).

Ob današnjih izzivih se nam zdi, da nismo kos nalogi. Gospod vidi našo zbeganost, naše dvome in nas vpraša: "Ali želite tudi vi oditi?". S Simonom Petrom pa odvrnemo: "Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja." (Jn 6,68).

Lahko se prepustimo grenkobi zmede, občutku, da smo kot brodolomci v tem času protislovij (kdaj pa v zgodovini ni bilo zmešnjave neskladij?) ali pa sprejmemo izziv gradnje novega mesta po Božjem načrtu. Veselje, da smo radostni služabniki dela, ki je od Boga, in ne preprosto naše delo.

4. poglavje
Mreže so se jim začele trgati (prim. Lk 5,6)

Na podlagi Gospodove besede naj bo naša Cerkev kot gradbišče v polnem teku. Veliko je dejavnosti. Prva pa je, da ga vztrajno poslušamo! Veliko je izkušenj. Dnevniki so polni. Koledarji so prepolni. Včasih pa imamo vtis, da smo kljub naporom in ogromni porabi energije dosegli zelo malo. A najpomembnejše je, da ga vztrajno poslušamo! Veliko izkušenj. Polni dnevniki. Prepolni koledarji.

Tudi tisto, kar nam je najdragocenejše, kot sta evharistično slavje in kateheza, je pogosto opuščeno, kot da v srcih mnogih ljudi vseh starosti ne bi bilo več potrebe po Bogu. Ali pa vsaj kot da tisto, kar jim ponujamo, ne ustreza njihovim potrebam. Prepričani smo namreč, da mnogi kažejo žejo po Bogu, po Nekom, ki presega banalnost zla in življenja; tudi mnogi mladi ljudje izražajo potrebo po duhovnosti … morda tako, da jo iščejo na spletu ali v obliki, ki jih čustveno zadovolji …

Včasih nas naša cerkvena zavzetost še vedno pripelje do srečanj z ljudmi in družinami. Toda zdi se, kot da bi bile mreže odnosov, skupnosti in vzgoje pretrgane. Kot v prizoru iz Lukovega evangelija iščemo nekoga, ki bi nam pomagal, ribolov postane čudežen, hkrati takoj dojamemo svojo nesposobnost. Kot Simon Peter, ki pade pred Jezusom na kolena. Začudenje nas včasih pripelje do nepredvidljivih izidov, tudi do oddaljenosti in ohromelosti.

Najprej bi vas rad spodbudil, da ostanete zvesti poslanstvu, ki nam ga je zaupal Bog: na tvojo Besedo smo poklicani, da smo še naprej žena, mož, oče, mati, duhovnik, redovnik, redovnica, vzgojitelj, katehet, prostovoljec v Karitasu ter član društva in gibanja ... ne glede na rezultate. Preizkušamo se, se preverjamo, si medsebojno pomagamo pri iskanju novih poti evangelizacije, vendar v srcu pripravljeni vse izročiti Bogu. Pokorno in v poslušanju Svetega Duha. To je logika sinodalne Cerkve.

Zavedamo se, da se moramo vedno spreobračati k skrivnosti križanega Kristusa, vemo pa tudi, da svet pogosto išče človeško znanje in znanstvene dokaze in se na koncu zapre za poslušanje evangelija[5]. Nam pa je dano veselje, da ga oznanjamo: "oznanjevanje evangelija meni ni v ponos, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če ne bi oznanjal evangelija!" (1Kor 9,16). Bog je po nespametnem pridiganju sklenil rešiti vernike.» (1Kor 1, 21). Pred nekaj leti je neki škof povzel; »Nimam vam nič drugega povedati, nič drugega vam nimam dati kot Kristusa in Kristusa križanega« (glej 1Kor 1,2-3) (A. Ballestrero).

Sveti Duh nam nenehno ponavlja: »Ne boj se« (ali »Ne imej strahu« ali »ne bojte se«). Pravijo, da se ta izjava pojavi v Svetem pismu 365-krat (čeprav z različnimi odtenki v prevodih), kot nekakšen namig, da se prav sam Bog zavezuje, da nas bo vsak dan spremljal, vsak dan spodbujal, tudi če je Božji klic zahteven, tudi če se nam zdi, da je poslanstvo, ki je pred nami, nesorazmerno.

5. poglavje

Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi (Lk 5,10)

Izraz "ribiči ljudi" je zelo izviren, v krščanski tradiciji pa ni doživel velikega uspeha: prevladal je izraz "pastirji". Morebiti pa nas prav zaradi dejstva, da je vpet v ta dogodek, ponovno popelje k Jezusu in k temu, kako on hodi mimo nas in nas kliče, z vso prtljago tega, kar smo, in z vrlinami in omejitvami naše osebne zgodovine.

Kaj so razumeli prvi ribiči-apostoli? Vsekakor to, da morajo vse pustiti in slediti Jezusu, se mu prilagoditi. Njihova zgodba pa ni bila izničena, temveč preoblikovana, dobila je nov pomen. Odprle so se neraziskane poti, želje, ki so omogočile (za svet) nerazumno dejanje, da vse zapustijo in odidejo. Četudi je vsakega toliko časa znova privrelo na dan hrepenenje po ribolovu, po tem, da bi bili v čolnu z Jezusom.

Poslanstvo predpostavlja to vez z Jezusom, izkušnjo tesnega odnosa z Njim. Njegovo prijateljstvo je predpostavka za življenje, osvobojeno pretiranih tesnob in skrbi, ki tako včeraj kot danes zastrupljajo naše dneve.

To pa ne velja samo za Simona Petra in Andreja, za Jakoba in Janeza. Jezusovo delovanje v konkretnem življenju ljudi ni zgolj stvar pretekle zgodovine, temveč tudi naše današnje zgodovine. »Opravljaj nalogo oznanjevalca evangelija/evangelizatorja.« (2Tim 4,5)

Sinoda italijanske Cerkve in pismo, s katerim škofje pozivajo k njenemu udejanjenju, dokazujeta, da se danes nahajamo v času, ko evangelij ni več običajna referenčna točka civilne družbe. Vsakdanje življenje večine ljudi (mladih in starih) se danes razpleta med načrti in željami, strahovi in tesnobami, ne da bi se pri tem sklicevali na evangelij. Pravzaprav posredovanje vere danes ni več postopek, ki bi ga lahko imeli za samoumevnega in predvidenega.

Posredovanje vere je veliko poslanstvo, ki vse nas vključuje s krstom. Tudi ob veselem odkritju, da Sveti Duh že deluje v srcih mnogih bratov in sester.

Tik preden sem leta 2023 prišel v Trst, se je papež Frančišek ponovno lotil teme oznanjevanja, evangelizacije, ki jo je že razvil v spodbudi Evangelii gaudium. Prav v tem duhu sem prišel v Trst. Navajam nekaj izjav.

“...naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. Ne začne se s prepričevanjem drugih, ampak s vsakodnevnim pričevanjem o lepoti Ljubezni, ki nas je opazila in nas ponovno dvignila. Prav ta lepota in posredovanje te lepote bo ljudi prepričalo, ne mi, ampak sam Gospod. Mi smo tisti, ki oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo samih sebe, niti ne oznanjamo politične stranke ali ideologije, ne: oznanjamo Jezusa. Mi moramo Jezusa spraviti v stik z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, pustimo, naj jih Gospod sam prepriča. Kot nas je naučil papež Benedikt: 'Cerkev ne pridobiva nove vernike. Razvija se bolj preko privlačnosti.'”[6].

"Dejstvo, da je on Beseda, kaže na bistven Jezusov vidik: vedno je v odnosu, v izhodu-odpiranju, nikoli ni sam, vedno v odnosu, vedno se odpira. Beseda namreč obstaja zato, da se prenaša, sporoča. Takšen je tudi Jezus, večna Očetova beseda, ki se nam je približala, nam bila sporočena. Kristus nima le besed življenja, ampak iz svojega življenja naredi Besedo, sporočilo: živi, se pravi, je vedno obrnjen k Očetu in k nam. Vedno gleda na Očeta, ki ga je poslal, in gleda na nas, h katerim je bil poslan.”[7].

Pavel VI. je govoril o evangelizaciji, Janez Pavel II. o novi evangelizaciji, Benedikt XVI. nas je pozval, naj bomo ustvarjalna in torej plodna manjšina, papež Frančišek, naj bomo Cerkev v izhodu, v veselju evangelija. Papež Leon XIV. je bil že misijonar v Peruju: s svojo izkušnjo nas spominja, da nas Jezus pošilja pričevat evangelij vse do skrajnih meja Zemlje. Oznanjevalci smo, ko iz naših src prekipeva veselje zaradi prijateljstva z Jezusom: "Radost evangelija napolnjuje srca in celotno življenje tistih, ki se srečajo z Jezusom; tisti, ki dovolijo, da jih odreši, so osvobojeni greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se veselje vedno rojeva in ponovno rojeva." (Evangelii gaudium 1).

6. poglavje
Prenos vere in izvajanje sinode

“Vera se prenaša in raste tam, kjer obstajajo žive in gostoljubne skupnosti, sposobne molitve in poslušanja; skupnosti, v katerih Božja beseda ne ostaja na obrobju, ampak razsvetljuje odločitve, kjer je evharistija resnično vir in vrhunec, kjer reveži niso le zunanji prejemniki pomoči, temveč bratje in sestre, v katerih nam govori Gospod; vera je tam, kjer so mladi ljudje obrazi, glasovi in zgodbe, s katerimi se lahko pogovarjamo; kjer družine niso prepuščene same sebi in se rane ne prikrivajo, ampak se ponižno prinesejo pred Gospoda, kjer vera postane dejavna zavezanost v družbi, v politiki in v kulturi.”[8]

Ko se soočamo z izzivi, nam lahko to jemlje pogum. Ali pa zberemo hrabrost in sebe odločno darujemo, v pristnem duhu služenja in pričevanja za krščanske skupnosti, prerojene v Svetem duhu. S svojim celotnim življenjem, čeprav z različno poklicanostjo. Zaradi preizkušenj lahko izgubimo vero in se prilagodimo svetu ali pa nas one motivirajo, da postanemo odločnejši in bolj zakoreninjeni v Kristusu. V vsakem obdobju se je našel kdo, ki se je Kristusa sramoval, in oni, ki mu je sledil. Zgled moramo jemati po svetnikih, torej po tistih, ki so živeli polnost življenja in na katere še danes gledamo z občudovanjem, kot na izpolnitev evangelija v toku zgodovine[9].

To je poslanstvo, ki nam je zaupano: sporočati vero v Boga-Ljubezen od človeka do človeka (EN 46) in ne s pomočjo izjemnih pobud. Una fede viva e gioiosa anche se umile, una fede che dà senso e gusto e stabilità alla vita perché connette a Cristo. To je živa in vesela, četudi ponižna vera, ki daje življenju smisel, zadovoljstvo in uravnovešenost, ker je povezana s Kristusom. To je vera, ki premaga sleherno osamljenost in oživlja odnose, prežete z nezaupanjem, ker se široko odpira Svetemu Duhu. To je vera, ki prerodi naše skupnosti okrog Božje besede in evharistije. To je vera, ki zna gojiti občestvo in solidarnost, z očmi, uprtimi v Jezusa in zato s posebno pozornostjo do tistih, ki trpijo in se trudijo, do tistih, ki so revni in ranljivi. To je vera, ki se zna izraziti na nov način, da jo razumejo tudi ljudje našega časa. Od človeka do človeka, torej v osebnih odnosih, ki jih je polno naše življenje[10].

Vse življenjske okoliščine so primerne za življenje po veri in za njeno pričevanje. In kadar je to potrebno, tudi za to, da jo izpovedujemo z besedami, da bi utemeljili razlog upanja, ki je v nas.  Z nežnostjo in spoštovanjem, kot to naroča sveti Peter (1Pt 3,15-16). Gre za vse okoliščine! Se pravi za konkretno življenje: doma in pri sosedih; v službi in v šoli, v zdravju in v bolezni. V ugodnih okoliščinah in v tistih, v katerih smo preizkušeni in se počutimo nerazumljene ali zasmehovane. Konkretno življenje je polje, na katerega zasejemo pričevanje Kristusove ljubezni, da zasije Njegova ljubezen.

Otroci in mladi ljudje potrebujejo take odrasle. Zlasti mladi pa so poklicani, da so prvi veseli pričevalci Jezusove ljubezni: ne da bi jim vedno uspelo, ne da ne bi imeli dvomov ... lepo pa je stati med tistimi, ki si prizadevajo, ki obljubljajo, da ga bodo poslušali!

Ponavljam, izhodišče je naša osebna vez z Jezusom: samo če bomo temu odnosu dali novo spodbudo, bomo postali duhovniki in laiki, mladi in odrasli ljudje, otroci in ostareli, ki dišijo po živem evangeliju, ne pa po moralizmu ali naukih, ki so videti oddaljeni od življenja.

Sinodalna pot mora sedaj postati trajen način delovanja (papež Leon XIV.). “Drugi vatikanski koncil nas je spomnil, da Bog ni hotel posvetiti in zveličati ljudi posamično in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč tako, da jih je združil v ljudstvo, ki ga priznava v resnici in mu služi v svetosti (prim. dogmatska konstitucija Lumen gentium, 9). Sinodalna Cerkev je tista, v kateri lahko vsak po svoji poklicanosti ponudi dar, prejet od Svetega Duha, za skupno gradnjo. Soudeleženost torej ni ugodnost: je zahteva občestva in poslanstva in zato mora postati metoda, odgovornost, preverjanje pri vključevanju različnih karizem in služb ter ob spoštovanju naloge, ki pripada škofu.”[11].

Papež Leon XIV. nam je tudi pojasnil, da sinodalnost ni vprašanje o tem, kdo ima moč odločati, ampak kako naj varujemo Božji dar, ki nam je bil zaupan. "Sinodalnost ni niz sestankov, niti delovna metoda. Je duhovni slog. Rojeva se iz srečanj, raste v poslušanju in zori v razločevanju. Pravo vprašanje ni, koliko pogovorov bomo lahko organizirali, ampak kakšno evangeljsko kakovost bodo imela naša srečanja. Ko drug drugega poslušamo ponižno in svobodno in puščamo prostor Svetemu Duhu, naši pogovori ne ostanejo izmenjava idej, ampak postanejo prostor spreobrnjenja, v katerem skupaj rastemo v zvestobi Gospodu.”[12].

Uresničevati sinodo pomeni imeti mlade in odrasle ljudi, ki evangelij ponovno postavljajo v središče svojih misli in src; ki gojijo prijateljstvo z Jezusom v vsakdanjiku svojega življenja.

Izvajanje sinode ne pomeni zgolj izvrševanje predpisov in smernic, kot da bi šlo za domačo nalogo, ki jo je dal učitelj in ki jo je treba opraviti.

Izvajati sinodo ni dolžnost, ki bi bila izključno v pristojnosti uradov kurije in bi bremenila naše skupnosti.

Izvajati sinodo ni zahteva, naj drugi počnejo to, kar vztrajno terjamo, ali zahtevati, naj se uveljavi glas tistega, ki je najglasnejši, ali si morda domišljati, da je resnica v sestavi večinske koalicije.

Izvajanje sinode je postopek, ki se začne z molitvijo, to je s hvalo Bogu in prošnjo, da bi ga naš um in srce vedno poslušali. Takoj pa se to spremeni v proces medsebojnega poslušanja tistih, ki so pozorni na vse, kar Sveti Duh predlaga za življenje naših skupnosti, našega mesta in sveta, preko pričevanja vseh tistih, ki se pustijo oblikovati in ukoreniniti v Kristusu, pa tudi številnih bratov in sester, ki jih je življenje ranilo.

Izvajati sinodo je postopek razločevanja, ki nas zaradi zvestobe Svetemu pismu vabi, naj se spreobrnemo in smo ponižni, potrpežljivi in modri. Hkrati pa je tudi odgovornost za odločanje, da Bogu odgovorimo z vestjo, s katero se znova zmoremo postaviti predenj. Poslušanje, načrtovanje, odločanje, preverjanje ... vse mora dišati po evangeliju in ne biti skrčeno na menedžersko tehniko. Smo Cerkev v molitvi in poslušanju Svetega Duha ter z željo, da hodimo v Svetem Duhu. To je pot ovrednotenja karizme in veščin, soodgovornost pa poteka prek dejanskih, ne le nominalnih organov sodelovanja. (Magnifica humanitas 87).

7.poglavje
Uvajanje v krščansko življenje

V mesecih poslušanja, preverjanja in posvetovanja so z mnogih strani prišla poročila o težavah, s katerimi se srečujejo skupnosti glede uvajanja v krščansko življenje. Vedno bolj se zavedamo, da je treba otroke in najstnike, včasih pa tudi mlade in odrasle spremljati v lepoti krščanskega življenja in pripadnosti skupnosti, ne le pripravljati na zakramente. Tudi papež je tako začrtal pot, ki nas čaka:

“Tukaj se torej kaže prenovljena pozornost za uvajanju v krščansko življenje, ki je ni mogoče razumeti samo kot pripravo na zakramente. Je »maternica«, v kateri skupnost rojeva v vero in vključuje v velikonočno življenje, v občestvo z Gospodom, v cerkveno bratstvo. Gre za ponovno odkrivanje krsta kot žive in bivanjske resničnosti; krsta pa ni mogoče popolnoma razumeti razen v uvajanju v krščansko življenje, to je poti, po kateri nas Gospod preko službovanja Cerkve in daru Svetega Duha uvaja v velikonočno vero in nas vključi v trojniško in cerkveno občestvo.« (Sklepni dokument XVI. zbora škofovske sinode, 24) To je zelo pomemben poudarek zadnjega zasedanja škofovske sinode, saj umešča pot, ki se začne s krstom, v Cerkev, ki veruje, praznuje, spremlja in rojeva. Cerkev, ki se začudeno veseli ob pogledu na vztrajnost mladih in odraslih katehumenov in jih je hkrati po začetnem zagonu sposobna podpirati.”[13].

S to temo se bomo ukvarjali vse leto, obogateni z že opravljeno potjo in izkušnjami, hkrati pa z zavestjo, da ni vse odvisno od nas in da želimo odgovorno uresničevati skupaj to, kar je v pristojnosti naše krščanske skupnosti.

Tukaj povzemam nekaj jasnih smernic, ki si jih je naša Cerkev zastavila v zadnjih letih in so referenčna točka za celotno škofijo ter izhodišče za nadaljnje razločevanje.

Prenosni člen vere se je pretrgal. To velja tako za italijansko kot tudi za slovensko govoreče družine in skupnosti. Analize so neusmiljene: najstniki in mladi odrasli so čedalje bolj skeptični in oddaljeni od naših bogoslužij in krščanskega občestva. To so vprašanja, ki jih moramo obravnavati. Izpostavljajo vprašanje smisla, nekega iskanja, pri katerem pogosto ne najdemo zanesljivih sogovornikov[14]. Obisk raznih župnij v preteklem pastoralnem letu izpostavlja resnično predane katehete in skupnosti. Hkrati opažamo še vedno raznolikost, ki včasih kaže na poti, ki jih je treba bolje spremljati, tako pri mladih kot pri odraslih. Poskusimo še enkrat našteti temeljne točke.

1. Krščanska iniciacija nas uvaja v krščansko življenje, zakramenti pa so v službi življenja v veri z veseljem in predanostjo, zato niso končni cilj kateheze. Uvajanje v krščansko življenje še vedno vključuje veliko otrok in mladostnikov, čeprav ugotavljamo, da se mnoge družine odločijo, da svojih otrok ne bodo krščansko vzgajale in jih tudi ne bodo krstile. Starši morajo biti vedno bolj soudeleženi in dejavni, tudi pri ponovnem odkrivanju lastne vere v Boga, ki jih preko otrok preseneča s svojo neskončno ljubeznijo.
2. Celotna skupnost (vključno z združenji) je vpletena v uvajanje v krščansko življenje. Kateheti morajo imeti možnost računati na celotno skupnost (torej tudi na raznoliko pričevanje mladih ter članov združenj in gibanj) ter dobiti pomoč in podporo, da otroke in odrasle uvedejo v konkretno izkušnjo vere, v skupnostno doživljanje njenih izrazov in veselja biti skupnost.
3. Ni popolnih katehetov, so pa kateheti z živo vero, ki se zavedajo, kako dragoceno je negovati svojo vero in izobraževanje. Visoki inštitut za verske vede Sveta Mohor in Fortunat - center za učenje na daljavo (FAD) v Trstu in Teološka šola za vse sta na razpolago tistim, ki želijo poglobiti vsebine naše vere. Za katehete bo še naprej ponujeno nadaljnje specifično izobraževanje.
4. Vse več je odraslih katehumenov. Pri nas je njihovo število majhno: lepo bi bilo, če nam bi uspelo dobiti par ali družino, ki bi prevzela spremljanje verske poti odraslih in pri tem izkoristila tudi izkušnje združenj in gibanj, dejavnih v skupnostih. Če se župnija sooča s težavami, postane to prednostno področje za skupno delo v dekaniji. Dobro je, da je že na začetku pot uskladi s Službo za katehumenat, ki bo posredovala potrebna navodila. Ne smemo si privoščiti, da bi odrasle, ki prosijo za krst, spremljali na površen način in ne da bi jih dejansko vključili v skupnost (z dragocenim časom mistagogije).
5. Mnogi odrasli prosijo za birmo: za to prošnjo so zelo različni razlogi. Če jo že sprejemamo z veseljem, skušajmo, da bo vsaj dozorela v novem pogledu na vero, ki vključuje razumevanje vrednosti evharistije in vključevanja v življenje skupnosti. Izogibajmo se površnim pripravam, pa tudi togosti, ki diši po izsiljevanju. Naj bo v nas veselje ob skupnem branju odlomkov iz evangelija, ob odkrivanju vrednosti zakramentov, ob doživljanju lepote pristnih odnosov v Cerkvi, ki zna sprejeti in tudi spremljati pri ponovnem odkrivanju osebne molitve. Odrasli lahko tako prejmejo birmo ob že načrtovanih župnijskih slovesnostih kot tudi na posebnih škofijskih praznovanjih.
   
6. Staršem, ki prosijo za krst svojih otrok, je treba predlagati kerigmatsko krstno katehezo (op.prev: ki temelji na kerigmi- temeljnem oznanilu božjega odrešenja); glede na posebnost situacije se to lahko tudi prilagodi (drugače je, če gre za prvega otroka, drugače pa če je tretji, četrti ...), na primer z uvedbo trenutkov molitve, ki jih preživijo z njimi v družini. Njihovemu veselju in trepetanju (včasih pa tudi utrujenosti) ob rojstvu otroka se moramo približati z občutkom in spremljati njihovo vero, da bodo v novem oznanilu odkrili, kako zelo jih Bog ljubi in kako preko njih prihaja Bog do njihovih otrok (in obratno). Vse to z zaupanjem v navzočnost Svetega Duha v njihovi družini. Za pomoč zaprosimo tudi redovnike in redovnice ter laike: dobro je, da se ta pot ne omeji le na pripravo obreda, ampak da je srečanj več.
7. Kateheza za otroke mora biti nepretrgana in ne sme biti nejasnih prekinitev (leta, v katerih se preskoči predlog za katehezo med prvim obhajilom in birmo). Kjer je to mogoče, začnite predlagati spremljanje otrok že od prvega letnika osnovne šole, pri tem pa se izogibajte, da bi skupina dobila šolski značaj. Tu je nekaj ključnih točk, ki jih je treba poudariti:
   - Naj bo to izkustvena kateheza, v kateri se že od začetka prepletata liturgija in ljubezen do bližnjega.
   - Prednost naj imajo manjše skupine, in upoštevajte, da je treba danes otrokom in mladostnikom vedno bolj stati ob strani, da ohranjajo koncentracijo. Morebiti z vključevanjem mladostnikov in/ali staršev; bolje je, da je katehet vedno v spremstvu še nekoga (če že ni mogoče imeti v vsaki skupini po dva kateheta).
   - Kolikor je to mogoče, poskušajte ponuditi izobraževalne tečaje tudi za starše, z raznolikimi metodološkimi pristopi (aktiviranje skupine, predavanje, branje svetopisemskega besedila in izmenjava mnenj ...) ter z bogato izbiro tem, ki segajo od njihovega verskega do družinskega življenja, do vzgoje, vse do posameznih zakramentov. Tudi pri spremljanju staršev je lahko prikladno izkoristiti karizme, ki so prisotne v skupnosti in s tem izkušnje in pričevanje raznih ljudi. Ne toliko v vlogi strokovnjakov, temveč pričevalcev, ki nas spodbujajo k razmišljanju, ki nam pomagajo uzreti smiselna obzorja, polna resničnega življenja, konkretna, četudi zahtevna.
8. Program po birmi je ponudba, ki mora biti prisotna v vsaki župniji. Treba se je dogovoriti tudi s starši o potrebi po nadaljnjih spremljevalnih poteh za njihove otroke, ki pogosto tvegajo, da postanejo talci neke kulture, ki jim ne pomaga pri odraščanju. Opaznih je več, nasprotujočih si znakov tesnobnih, osamljenih, agresivnih, apatičnih, na različne načine krhkih otrok, za katere so potrebna vzgojna zavezništva. Zaradi tega je pomembno, da vsaka župnija ponudi pot poglabljanja vere, pot v stvarni skupini, v kateri so mladi odrasli kateheti, ki mladini pomagajo najti izhod iz umikanja v digitalni in virtualni svet.

8. poglavje
"Pojdite po vsem svetu ..." (Mk 16,15)

Obstaja poslanstvo, od katerega se nam zvrti. Zavedamo se svojih omejenih moči, pa tudi Jezusove obljube, daru njegovega Duha. On nas je pripravil: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar ...« (Jn 15,5).
Hodimo po svetu, vendar nismo sami: tesno ob Gospodu, razsvetljeni od Svetega Duha, doživljamo bratstvo, ki je Cerkev.

Veliko izzivov ostaja odprtih, po teh izzivih smo poklicani, da živimo po evangeliju, da ponovno vzpostavimo upanje in resnično bližino. Ker pridemo na svet krhki in ranljivi, je nekdo takoj poskrbel za nas. Naši starši, pa tudi Cerkev in celo nekatere ustanove (pomislimo na šolo) so znamenje, da smo bili že od samega začetka deležni premišljene Božje skrbi, ki nam je omogočala, da živimo in rastemo. Sedaj pa je čas, da se prostovoljno posvetimo skrbi za naše krhke in ranljive brate (preko njih nas bo Sveti Duh marsičesa naučil), za ranjeni svet, poln težav. Te segajo od vojn do zastrašujočih krivic, ki ljudi delajo surove in neobčutljive, do skupnega doma (Zemlje), ki je čedalje bolj prizadet.

Kot posamezniki, kot skupnost, kot Cerkev se zavedamo, da se moramo posvetiti mnogim področjem. Kot Cerkev sprejemamo številne pobude, vsak posameznik, zlasti laik, pa naj stopi na pot življenja in naj bo luč sveta, naj vanj vnese modrost, sol evangelija.

Navdušeni smo nad svojimi družinami. Želimo jih spremljati v tem, da so znamenje Božje ljubezni, v spremenljivih obdobjih upanja in utrujenosti, v njihovi zahtevni nalogi prenašanja vere na otroke. Zavezniki smo v iskanju, kako naj nas življenje po evangeliju – v vsakdanjiku naših odločitev in družinskega načina življenja – odreši slepilnih bližnjic, da popravimo delitve, da sejemo upanje tudi tam, kjer so omejitve in krhkosti, ter bili znamenje tiste ljubezni, ki vedno zmaga. Želimo pomnožiti znamenja bližine do starejših in mladih parov, do vdovcev in vdov ter do tistih, ki so kot par v vrtincu svojega življenja. Ponuditi želimo poslušanje in ločevanje tudi tistim, ki doživljajo ločitev in razvezo ter novo zvezo. Vsi znotraj žive poti vere.

Z naklonjenostjo spremljamo odraščanje otrok in mladostnikov, z željo, da bi jim odpirali lepoto življenja in medsebojno skrb. Otroci in mladina naj bodo glavna oseba svojega, tudi krščanskega življenja. Kot so to bili sveti Carlo Acutis in sveti Piergiorgio Frassati, blažena Chiara Luce Badano in blažena Sandra Sabattini. Zavzemajmo se za vnovično ponudbo poti, na katerih velika življenjska vprašanja niso potisnjena v kot, na kateri lahko izkusimo prostor delovanja in služenja brez slehernega dobička ali osebne koristi, na kateri lahko zacveti naša človečnost, na kateri prijateljstvo in poslušanje Jezusa dajeta več življenjskega smisla.

Smo spremljevalci na poti mnogih revnih, osamljenih in ostarelih ljudi; nešteto je invalidov, bolnikov, beguncev in tistih, ki se počutijo kot neuspešneži in so v depresiji, ki nas rotijo, naj jih opazimo. Ljubiti drug drugega, kot nas je ljubil Gospod, je cilj vsakega vernika. Poklicani smo pričevati, da je več veselja delati skupaj s tistimi, ki se trudijo in so sami, kot pa se umikati v množično potrošništvo. Vsi smo pozvani, da izberemo življenjski slog, pri katerem je naša veličastna človečnost zavarovana pred prekomernim poudarkom na učinkovitosti in pred starimi in novimi odvisnostmi (od alkohola in drog do digitalnih vsebin), ki nas prikrajšajo za trdne, solidarnostne, zanesljive, in vedre odnose, čeprav so človeški in nepopolni. Poklicani smo, da delujemo tudi v ustanovah tako, da bodo prisluhnile trpljenju tistih, ki trpijo. Ne sprijaznimo se z bližnjicami kot je asistirani samomor - kar je poraz za vse mesto - ampak vlagajmo v paliativno oskrbo, v bližino s hudo bolnimi. Vsi smo zavezani, da nosimo bremena drug drugega (Gal 6,2).

Živimo v mestu, v katerem sobivajo številne verske skupnosti in veliko število priseljencev. Nekateri podžigajo strah pred drugimi ter vzdušje sumničavosti in negotovosti. Zavzemamo se za zakonito gradnjo mostov med ljudmi in kulturami, da bomo ustvarjali prostor za dialog in izmenjavo mnenj, kjer naša krščanska identiteta ni razvodenela, pač pa je velika vrednota, ki jo želimo ponuditi vsem: je sobivanje, v katerem vlada ljubezen, kot nas je naučil Kristus.

Naj bo vsaka družina in vsaka župnija dom in šola dialoga in miru. Naj bo vsakdo glavna oseba tam, kjer je, naj bo iznajdljiv pri ustvarjanju priložnosti za širjenje gradnje solidarnostnega in mirnega mesta povsod, ne da bi pri tem pozabil na dramo mnogih revežev in mnogih ljudstev, ki jih zatirajo vojne. Gre za pobude, ki bodo izraz naše Cerkve: »Šola in dom miru – Tržaška škofija«. »Seveda nimajo vsi enake moči, da bi vplivali na stvarnost: nekateri vladajo, drugi odločajo o naložbah, tretji vodijo ustanove, četrti raziskujejo, peti izobražujejo, šesti obveščajo, sedmi proizvajajo; in so tisti, za katere se zdi, da poznajo samo svoje vsakdanje življenje. Vendar pa nihče ni brez odgovornosti. Vsakdo ima neko svoje področje delovanja in prav tam – ne drugje – je poklican, da izbira, ali bo podpiral logiko sile (tudi samo z brezbrižnostjo, cinizmom, lažjo in sovraštvom) ali pa varoval logiko miru (z resnico, treznostjo, bližino in skrbjo).”[15].

9. poglavje
Od navijanja do sodelovanja: dobro mesta

Vera nas spodbuja, naj skrbimo za naše mesto, tudi v okviru družbenega in političnega udejstvovanja. Pomembno je, da prispevamo z daljnovidnim pogledom, ki je sposoben graditi blaginjo vseh in pri tem upoštevati tako velike priložnosti našega ozemlja kot njegove krhkosti. Na eni strani je poklicanost biti mesto srečanje različnih kultur in torej laboratorij miru; pa tudi veliki upi, ki jih polagamo v naše pristanišče, v našo univerzo in v številna raziskovalna središča, v velika podjetja in družbe, ki pišejo zgodovino Trsta ter v bogastvo kulture in turizma. Po drugi strani pa so očitne demografska zima, osamljenost ostarelih in bolnikov, izziv, da bi se povečala privlačnosti za mlade in mlade družine, skrb za krhke ljudi in tiste z zgodbami trpljenja (pomislimo na duševno bolne in migrante).

Še vedno odmevajo besede papeža Frančiška, ko nas je v Trstu na Trgu združene Italije pozval k prepoznavanju navzočega Boga: »Bog se skriva v temnih kotičkih življenja našega mesta«.

»Božja neskončnost se skriva v človeški bedi, Gospod se vznemiri in se razodene kot prijazna prisotnost prav v ranjenem mesu najbolj zapostavljenih, pozabljenih in zavrženih. Tam se razodeva Gospod. Mi pa, ki se včasih po nepotrebnem zgražamo zaradi mnogih malenkosti, bi si morali raje zastaviti vprašanje: zakaj se ne zgražamo nad zlom, ki nas preplavlja, nad poniževanjem življenja, nad problemi dela in trpljenjem migrantov? Zakaj ostajamo apatični in ravnodušni do krivic sveta? Zakaj si ne vzamemo k srcu položaja zapornikov, ki se dviga kot krik stiske tudi iz Trsta? Zakaj ne opazimo bede, bolečin in izključenosti tolikih ljudi v mestu? Bojimo se, bojimo, da bi tam našli Kristusa ...

Iz mesta Trst, ki gleda proti Evropi, križišča narodov in kultur, obmejnega območja, gojimo sanje o novi civilizaciji, utemeljeni na miru in bratstvu; prosim, ne zgražajmo se nad Jezusom, nasprotno, bodimo ogorčeni nad vsemi tistimi okoliščinami, v katerih je življenje postalo brutalno, ranjeno, ubito; evangeljsko prerokbo nosimo v svojem telesu, s svojimi odločitvami še prej kot z besedami ... Tej tržaški Cerkvi bi rad rekel: naprej! Kar naprej! Še dalje se v prvi bojni črti zavzemajte za širjenje evangelija upanja, zlasti za tiste, ki prihajajo z balkanske poti, pa do vseh tistih, ki so potrebni spodbude in tolažbe v telesu ali duhu«. (Frančišek, Homilija, 7. julija 2024).

Potrebujemo posameznike, ki jih žene vera, razsvetljujejo načela družbenega nauka Cerkve in so predani našemu mestu, ker so se navzeli Kristusovega sočutja in se celo sprijaznili s tem, da jih vsi ne bodo razumeli. Če je pluralizem stališč o raznih vprašanjih neizogiben (a nas tudi bogati), so kristjani v politiki pozvani, da presežejo enostavne ideološke polarizacije, kadar so na kocki dostojanstvo ljudi, življenje družin, trpljenje bolnih in ranljivih. Papež Frančišek je v Kongresnem središču ljudi pozval, naj preidejo "od navijaštva k sodelovanju", od "navijanja" k dialogu. Njegova navodila imajo še vedno veljavo: »vsi se morajo počutiti del skupnostnega projekta«, »brezbrižnost je rak demokracije«, »bratstvo rojeva razcvet družbenih odnosov«, »bodimo vneti za skupno dobro«, »bodimo obrtniki demokracije in priče nalezljivega sodelovanja«. ponovno se vrnimo k pozornemu poslušanju njegovih besed:

»Kot katoličani se s tega vidika ne moremo zadovoljiti z obrobno ali zasebno vero. To ne pomeni toliko, da nas poslušajo, pač pa predvsem imeti pogum, da v javni razpravi posredujemo predloge za pravičnost in mir. Imamo kaj povedati, vendar ne za to, da bi branili privilegije. Ne. Moramo biti glas, glas, ki obsoja in predlaga v pogosto brezglasni družbi, v kateri preveč ljudi nima glasu.« (Frančišek, Govor ob 50. socialnem tednu katoličanov v Italiji, 7-07-2024).

10. poglavje
Človeštvo potrebuje nove zgodbe

Zavračajmo ideološke pripovedi, ki vodijo v neizogibne spopade in se ponavljajo povsod: v družini, na delovnem mestu, v Cerkvi, v družbi, v politiki in med narodi. Imamo dovolj agresivnih polarizacij in ljudi, ki se ne znajo pripraviti na dialog in na srečanje, četudi to zahteva zelo redko vrlino potrpežljivost, (saj nas je tehnologija navadila na takojšnjost), ki pa je nujna, da bi bili odnosi med nami pristni, oprijemljivi in stabilni.

Zavračajmo novi opij ljudstva, ki povzroča zasvojenost in si podreja mlade in stare, moške in ženske. Spremljajmo reke alkohola in mamil, odvisnosti od iger na srečo in stav s pomočjo države, spremljajmo množično potrošnjo, ki zamegljuje bistrost razuma in duši voljo, vse do tega, da se zatre želja po človečnosti, ki brani in varuje dostojanstvo vsakega posameznika. Opozoriti moramo na veličastno človeštvo, ki sije na Kristusovem obličju: »Ta človeški obraz je polnost, proti kateri hodi zgodovina«!! (MH 233).

Zavračajmo nekritično poudarjanje umetne inteligence, ki grozi s spodbujanjem novih oblik kolonializma, pri katerem si v imenu učinkovitosti le peščica lasti pravico zapreti usodo človeštva v svoje okvire. Naivno navdušenje kot tudi strah nista dobra svetovalca: bodimo pozorni na neenake koristi, ki iz tega izhajajo; na zakrite stroške zunanjega izvajanja dejavnosti, ki jih morajo plačevati revni; na antropološko spremembo, zaradi katere nismo več vzgojeni k odločanju, h kritični vesti, k prevzemanju tveganja in pogumu za velike želje, ki osmišljajo življenje, do mere, da smo ga pripravljeni žrtvovati.

Sveta Mati Terezija iz Kalkute pravi: "V Njegovih rokah sem kot majhen svinčnik, nič drugega. On je tisti, ki razmišlja. On je tisti, ki piše. Pri vsem tem svinčnik nima ničesar opraviti. Svinčnik mora biti samo pripravljen za uporabo.”

Zavedamo se, da smo del Božjega načrta ljubezni. V prihodnost zremo v zavesti svojih odgovornosti, pa tudi z lahkotnostjo svetnikov. Oni vedo, da moramo ostati Bogu pokorni, prisluhniti njegovi Besedi, pogumno opravljati svojo vlogo, in biti kvas sredi skupnosti. Svetniki nas učijo, kako naj se upremo tistim, ki nas hočejo vplesti v spopad z običajnimi svetovnimi sredstvi, ki poudarjajo napake drugih, togo vztrajanje pri svojih stališčih, podajanje predrznosti in napadalnosti, ki so najprej verbalne, nato pa zdrsnejo v nestrpnost in laži. To je kot v vojni: začne se z obrambo svoje svete pravice, potem pa se zastavice na bojnem polju neizogibno premaknejo in se omadežujemo s tistim, česar na začetku nikoli ne bi bili pripravljeni sprejeti.

»Na zgodovino gledamo v luči vstalega Križanega« (MH 210). Potrebujemo nove navdihujoče pripovedi. Navdihnjene po evangeliju, ki nas odpira k novim željam, k možnemu bratstvu, pogumu vzgoje, tako, da začnemo pri samem sebi. Vzgajajmo se za kreposti, to je za ustaljene kreposti, ki nas usmerjajo v dobroto in omogočajo, da v njej ostanemo. Izobraževati se moramo v vseh krepostih: v preudarnosti, ki krepi razum; v pravičnosti, ki vlada nad voljo; v odločnosti in zmernosti, ki podpirata želje, ne da bi prestopili v laž.“

Vzgajajmo se tudi v kreposti potrpežljivosti (ta je povezana s križem, s trpljenjem polnim smisla, prekipevajočim od ljubezni), ki je spojena z odpuščanjem, s krotkostjo, z ljubeznijo, z lepim življenjem in z našo veličastno človeškostjo. Kot nam je to razodel Kristus.

Z Marijo

Marija, zvezda oznanjevanja, naj nas vodi. Gledamo vanjo in se k njej obračamo v molitvi[16].

Marija, zvezda oznanjevanja,
v Nazaretu te občudujemo,
pokorno Besedi, ki te je naredila za Mater Najvišjega:
od tebe se učimo se predati Svetemu Duhu,
da bi tudi v nas Beseda našla plodno bivališče
in bi evangelij, ki ozdravlja prekipeval iz naših dni.

Marija, zvezda oznanjevanja,
v Betlehemu te občudujemo,
skromno in revno ob skromnem in revnem Božjem Sinu:
od tebe se učimo ostati blizu vsakemu krhkemu življenju,
da se ohrani naša veličastna človeškost,
ki zna živeti v mejah z milostjo tvoje nežnosti,
s sočutjem, pogumom in radostjo Betlehema.

Marija, zvezda oznanjevanja,
občudujemo te v Kani
v zamegljenem veselju naših parov in družin:
od tebe se učimo pozornosti do drugih,
ki nas spodbuja k poslušnosti »storite, kar vam bo rekel«,
da bo veselje polno in bo življenje cvetelo
v novem vinu, ki je navzoči Kristus.

Marija, zvezda oznanjevanja,
gledamo te na Kalvariji, sklonjeno ob križu:
od tebe se učimo, kako stati ob strani vsakemu trpečemu,
da bi lahko vsak ponižan in užaljen človek
užival tvojo družbo in naklonjenost, Mati in Tolažnica.

Marija, zvezda oznanjevanja,
občudujemo te ob Zadnji večerji z živo Cerkvijo:
od tebe se učimo tišine poslušanja
s trdno vero, živim upanjem in velikodušno ljubeznijo,
nahranjeni z nebeškim kruhom,
ki nas krepi na zgodovinski poti,
da bi prinašali sadove Svetega Duha.
Amen.

Ob pogledu na Marijo, zvezdo oznanjevanja, se na poteh sveta nahaja nekaj čisto našega. Prevzemanje veselja življenja po evangeliju in tveganje ob prenašanju vere od človeka do človeka v vseh okoliščinah. Podprti s Svetim Duhom, moramo biti pogumni pri darovanju naših življenj.

+ Henrik, z vami kot brat, za vas kot škof

Trst, 11. septembra 2026 ob spominu na blaženega Francesca Bonifacia

Prevod: Jelka Daneu Cvelbar

Note

↑ 1. Papež Leon XIV. je tako govoril škofom: »Kajti vera se rojeva iz evangelija, kot živo srečanje s Kristusom, mrtvim in vstalim, navzočim v svoji Cerkvi. Danes, v okoliščinah, v katerih smo poklicani delovati, ko se soočamo z drugimi življenjskimi perspektivami in antropološkimi izzivi brez primere, je ponovna postavitev evangelija v središče dar, ki daje navdušenje našemu življenju škofov, in nujnost, ki nas žene naprej.« (28. maja 2026).

↑ 2. “Dobro imejmo v spominu: ne moremo oznanjati Jezusovega evangelija, ne da bi ga otipljivo izpričali s svojim življenjem. Kdor nas posluša in nas gleda, mora imeti možnost spoznati v naših dejanjih tisto, kar sliši iz naših ust, in slaviti Boga! Sedaj mi prihaja na misel nasvet, ki ga je sveti Frančišek Asiški dajal svojim bratom: oznanjajte evangelij, če bi bilo potrebno, tudi z besedami. Oznanjati z življenjem: pričevati. Neskladje med tem, kar verniki in dušni pastirji govorijo in onim, kar delajo, med besedo in načinom življenja spodkopava verodostojnost Cerkve.» (Frančišek, homilija 14.4.2013). V delu Regola non bollata (Nepotrjena pravila) (1221), je v 16. poglavju (Frančiškanski viri, 43), prikazano poslanstvo med muslimani, ki ga zaznamujeta velika krotkost in moč. “Redovniki, ki gredo med nevernike, se lahko tam duhovno obnašajo na dva načina. Prvi je ta, da se ne spuščajo v prepire ali spore, ampak se podrejajo vsakemu človeškemu bitju iz ljubezni do Boga in priznavajo, da so kristjani. Drugi način pa je, ko vidijo, da je to Bogu všeč, da oznanjajo Božjo besedo, da bi neverniki verovali v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, stvarnika vseh stvari, in v Sina odrešenika in rešitelja, se dajo krstiti in postanejo kristjani." Gre za poslanstvo, ki opušča sleherno agresijo in nasilje, da bi lahko spretno prepletalo pričevanje in oznanjevanje, biti in govoriti."

↑ 3. Italijanska škofovska konferenca, Ukoreninjeni in zgrajeni v Kristusu. Smernice za izvajanje Povzetka sinodalne poti Cerkva v Italiji, 27. maja 2026.

↑ 4. Če parafraziram znameniti stavek svetega Carla Akutisa: "Vsi se rodimo kot izvirniki, a mnogi umremo kot fotokopije". Krščansko življenje ni konformizem, poklicanost vsakogar pa je vedno in v vsakem primeru izvirnost hoje za Jezusom v obliki, ki zahteva, da ostajamo v živahnem poslušanju Besede, ki nas oblikuje in dela edinstvene, tako kot to počne lončar z glino in z edinstvenostjo vsake svoje mojstrovine. Da se je Peter spustil na kolena, ni le znak ponižnosti, pač pa zavest o Jezusovi drugačnosti: on je tisti, ki ga je treba častiti. Pogoj za odkrivanje našega osebnega odziva na njegovo Ljubezen pa je začudenje, da smo pred njim.

↑ 5. Sveti Pavel v 1Kor 1,22 opisuje različne miselne naravnanosti iz antike, ki pa so še vedno zelo aktualne: Judje so iskali otipljive dokaze (čudeže), Grki pa so cenili filozofsko razmišljanje (modrost). Pavel nas poziva, naj pogledamo na Križanega Kristusa!

↑ 6. Papež Frančišek, Kateheza, 11. januarja 2023.

↑ 7. Papež Frančišek, Kateheza, 18. januarja 2023.

↑ 8. Leon XIV., Govor na Italijanski škofovski konferenci, 28. maja 2026.

↑ 9. Pripovedujejo, da je sveti Frančišek leta 1219 poslal 5 bratov med muslimane v Maroku, da bi evangelizirali, vendar so bili 16. januarja 1220 mučeni in umorjeni: to so frančiškanski prvi mučenci. Pred nasiljem in hudobijo lahko pobegnemo in opustimo vero ali pa se oprimemo Jezusa in pričujemo zanj: to velja danes tudi za nas. Za svetega Antona je bil zgled teh mučencev verjetno odločilen: tudi on je odšel v Afriko, vendar je imel Bog z njim drugačne načrte in tako vidimo, da je zbolel, odšel v Evropo, doživel brodolom in se nato vrnil v Assisi in srečal svetega Frančiška. Postal je sv. Anton, ki ga vsi zelo častimo.

↑ 10. “Ob splošnem oznanjevanju evangelija ostaja veljavna in pomembna tudi druga oblika njegovega posredovanja od osebe do osebe. Gospod je to pogosto izvajal - kot pričajo na primer pogovori z Nikodemom, Zahejem, Samarijanko, farizejem Simonom in drugimi - pa tudi z apostoli. Ali morda le obstaja kakšen drugačen način razlaganja evangelija kot posredovati drugim lastno izkušnjo vere?”(Pavel VI., Evangelii nutiandi 46).

↑ 11. Leon XIV., Govor na Italijanski škofovski konferenci, 28. maja 2026.

↑ 12. Leon XIV., Govor ob zaključku del Izrednega koncistorija, 27. junija 2026.

↑ 13. Leon XIV., Govor na Italijanski škofovski konferenci, 28. maja 2026.

↑ 14. Zlasti opozarjam na Pastirsko pismo 2024-25 Jaz sem s teboj, str. 37-40, od koder povzemam citat in številne smernice, ki so bile tukaj ponovno potrjene.

↑ 15. Leon XIV., Magnifica humanitas 212, ki za tem nadaljuje: “Civilizacija ljubezni se ne rodi iz enega samega spektakularnega dejanja, ampak iz vsote majhnih in vztrajnih dejanj zvestobe, ki se zoperstavljajo razčlovečenju. Zato se splača ustaviti in razmisliti o nekaterih vidikih o tem, kako vsak na svojem področju lahko sodelujemo pri njeni izgradnji. Ne da bi si domišljal, da bom to temo izčrpal, predlagam pet smernic za vsakdanjo in javno odgovornost: razorožiti besede, graditi mir v pravičnosti, sprejemati pogled žrtev, gojiti zdrav realizem, ponovno oživiti dialog in multilateralizem.” Te smernice so natančno opisane v naslednjih odstavkih enciklike.

↑ 16. Pavel VI. je v dokumentu Evangelii Nuntiandi Marijo imenoval »Zvezda oznanjevanja« in pri tem uporabil naslednje besede: »Na binkoštno jutro je s svojo molitvijo vodila začetek oznanjevanja z delovanjem Svetega Duha: naj bo ona Zvezda vedno prenovljenega oznanjevanja, ki ga mora Cerkev, poslušna naročilu svojega Gospoda, spodbujati in izpolnjevati, zlasti v teh težkih, a upanja polnih časih!« (EN 82).