DIOCESI DI TRIESTE
Solennità dell'Assunta, a Repentabor/Monrupino
✠ Enrico Trevisi
Santuario Beata Maria Vergine Assunta di Monrupino, 15 Agosto 2026
Cari fratelli e sorelle, dragi bratje in sestre,
celebriamo il mistero di Maria, Assunta in Cielo. Dunque, che qui sulla terra c’è qualcosa di bello che ha una destinazione precisa: il cielo, cioè l’eternità.
Questa nostra terra è precaria: il fuoco incendia i boschi e fa paura, il caldo record ci mette in difficoltà, i terremoti si susseguono… ma soprattutto le guerre e le violenze ci dicono di come questo mondo non sia la pienezza del progetto di Dio, anzi spesso lo contraddice.
Occorre guardare al cielo, cioè a Dio, al suo Regno di giustizia e di pace. E lì noi potremo contemplare cieli nuovi e terra nuova. Infatti, nel progetto di Dio, lì dove non ci saranno più lacrime e morte, ci saremo noi: Gesù è salito al Cielo per preparaci un posto (Gv 14,2-6). Questa è la volontà di Dio. “Nella casa del Padre mio vi sono molti posti. Se no, ve l'avrei detto. Io vado a prepararvi un posto; quando sarò andato e vi avrò preparato un posto, ritornerò e vi prenderò con me, perché siate anche voi dove sono io. E del luogo dove io vado, voi conoscete la via». Gli disse Tommaso: «Signore, non sappiamo dove vai e come possiamo conoscere la via?». Gli disse Gesù: «Io sono la via, la verità e la vita. Nessuno viene al Padre se non per mezzo di me”.
Gesù è la via, la verità e la vita… Jezus je pot, resnica in življenje.
Tutta la nostra vita deve esprimere che noi abbiamo trovato questo tesoro e siamo pellegrini, siamo viaggiatori verso la pienezza e questo rende la vita una festa. Non possiamo lasciarci andare alle semplici litanie tristi che va tutto male, che è sempre peggio, che la vita è una sequenza di catastrofi. Questo stile esaspera i rapporti umani, ci rende individualisti, ci ingabbia nella tristezza.
Talvolta ci viene da pensare: ma vivere il Vangelo è difficile. Io tante volte cado nel peccato. Oppure c’è tanta gente che ci fa del male: come si fa a vivere il Vangelo e a perdonarle? La mia vita spesso è piena di ansie, fatiche, cattiverie, paure. Mi piacerebbe vivere di più il Vangelo. Io so che Dio è buono, ma il mio cuore è arido, la mia fede e scarsa. Io mi ritrovo di più nella schiera di chi dubita, di chi pecca, di chi si lascia prendere dalle cose del mondo (lavorare, consumare, godere in modo individualistico… anche in famiglia, tanto che poi spesso si litiga e ci si divide…).
Ecco che questa festa in questo Santuario Diocesano ci dà speranza, anche a noi che talvolta siamo attraversati da dubbi, paure e peccati. Dio è misericordioso. Ma sapere che c’è Maria, e che è una madre premurosa mi allarga il cuore. Maria è stata grembo accogliente per il Figlio di Dio ma è anche nostra madre; sapere che è stata addolorata ai piedi della croce di Gesù ma che resta vicina anche a noi, premurosa e consolatrice… tutto questo mi dà molta speranza.
Maria è Janua Coeli, porta del Cielo, ci dice la devozione delle Litanie. Essa ci richiama che la fantasia di Dio è infinita e la sua misericordia ci raggiunge attraverso Maria che ci dà Gesù ma anche che ci aiuta ad arrivare da Gesù.
Non temere: Gesù è andato a prepararci un posto in Paradiso. Cristo Risorto è la primizia (1Cor 15,20) ma per aprirci il Paradiso. È lì anzitutto ha accolto sua Madre, Maria assunta in cielo, e Lei intercede per ciascuno di noi… perché siamo nel suo cuore premuroso.
Noi siamo qui a ripetere:
«Ora si è compiuta
la salvezza, la forza e il regno del nostro Dio
e la potenza del suo Cristo» (Ap 12,10).
La nostra vita terrena, nonostante le tante contraddizioni, ha senso perché siamo incamminati verso una pienezza che dà gioia anche a questa vita, anche se qui c’è ancora un nemico che deve essere annientato, che è la morte.
Ci fidiamo di Gesù. Seguiamo Maria. E vinceremo anche la nostra morte. Questa fede ridà senso ad ogni nostro giorno, anche se sentiamo il peso degli anni, delle fragilità e delle malattie, della precarietà di questo mondo. E allora con Maria possiamo già cantare la vittoria di Dio:
L’anima mia magnifica il Signore
e il mio spirito esulta in Dio, mio salvatore.
Ed è questa fede che ci dà la volontà di impegnarci con il Dio che disperde i superbi nei pensieri del loro cuore; con il Dio che rovescia i potenti dai troni, per innalzare gli umili e gli oppressi. Mettiamoci fin da ora alla scuola di Gesù e di Maria.
Dragi bratje in sestre, cari fratelli e sorelle,
danes obhajamo skrivnost Marije Vnebovzete. Zato je tukaj na zemlji vendarle nekaj lepega, ki ima točno določen cilj, nebesa, torej večnost.
Naša zemlja je v nevarnosti: ogenj uničuje gozdove in nas plaši, rekordna vročina nam povzroča težave, vrstijo se potresi... ampak še bolj nas plašijo vojne in nasilje, ki nam dokazujejo, da ta svet nikakor ne sledi polnosti božjega načrta, nasprotno, pogostoma mu nasprotuje.
Zato moramo obrniti svoj pogled v nebesa, k Bogu in njegovemu kraljestvu pravičnosti in miru, tam bomo lahko motrili nova nebesa in novo zemljo. Ker v božjem načrtu , kjer ne bo več solza in smrti, tam bomo mi: Jezus se je dvignil v nebesa, da bi pripravil prostor za nas.(Jn 14,2-6) “To je božja volja. V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, bi vam povedal. Grem, da vam pripravim prostor; in če grem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas bom vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor grem jaz, vi poznate pot”. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš in kako bi lahko poznali pot?” Jezus mu je rekel: ”Jaz sem pot, resnica in življenje, Nihče ne pride k očetu, razen po meni...” (Jn 14,2-6)
Jezus je pot, resnica in življenje.
Vse naše življenje mora izražati, da smo našli ta zaklad in da smo romarji, da smo potniki na poti popolnosti in zaradi tega naše življenje postaja praznik. Ne moremo se prepustiti običajni žalostni jeremijadi, da gre vse slabo, da je vsak dan slabše, da je življenje niz nesreč. Tako govorjenje kvari medčloveške odnose, iz nas dela individualiste, nas vklešča v žalost.
Toda dogaja se, da mislimo: toda živeti Evangelij je težko. Jaz večkrat zapadem grehu. Ali pa se zgodi, da nam kdo povzroči kaj hudega: kako živeti po Evangeliju in odpuščati? V moje življenje se večkrat vsidrajo tesnoba, napori, hudobije, strah. Rad bi bolj živel po Evangeliju. Vem, da je Bog dober, toda moje srce je pusto in moja vera šibka. Bolj se znajdem v družbi tistih, ki dvomijo, ki grešijo, ki se prepustijo stvarem tega sveta (delu, potrošništvu in individualističnemu uživanju... tudi v družinskem okolju, kar pogostoma povzroči spore in ločitve)
Toda ta praznik v tem škofijskem romarskem svetišču vzbuja upanje, tudi nam, ki smo kdaj žrtve dvomov, strahu in grehov. Bog je usmiljen. Toda zavedati se, da je Marija skrbna mati za vse, mi polni srce z upanjem. Marija je bila prijazno naročje za božjega Sina, a je tudi naša mati; vemo, da je žalosta stala pod Jezusovim križem, a vendarle ostaja blizu tudi nam skrbna in tolažnica, vse to mi vzbuja veliko upanja.
V litanijah imenujemo Marijo “Janua Coeli”, vrata nebeška. To nas spominja, da je božja domišljija neskončna in da njegova milost prihaja do nas preko Marije, ki nam daje Jezusa, a nam tudi pomaga da pridemo do Jezusa.
Ne bojte se: Jezus je šel v Nebesa, da bi nam pripravil prostor. Vstali Kristus je prvenec (1 Kor 15,20), da bi odpiral Nebesa. In tam je najprej sprejel svojo Mater, Marijo Vnebovzeto in ona posreduje za vsakega izmed nas... ker smo v njenem skrbnem srcu.
Mi smo tu, da ponavljamo:
“Zdaj je prišlo zveličanje, moč
in kraljevanje našega Boga
ter oblast njegovega Kristusa” (Raz 12,10)
Kljub vsem protislovjem ima naše življenje smisel, ker smo na poti k polnosti, ki daje radost tudi temu življenju, čeprav imamo pred sabo sovražnika, ki ga moramo premagati, to je smrt.
Zaupamo v Jezusa. Sledimo Mariji. In bomo premagali tudi svojo smrt.Ta vera daje smisel vsakemu našemu dnevu, čeprav občutimo težo let, svoje krhkosti in bolezni ter šibkosti tega sveta. In zato lahko z Marijo lahko že zapojemo Božjo zmago:
Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se veseli v Bogu, mojem odrešeniku.
In prav vera nam utrjuje voljo, da se povežemo s tistim Bogom, ki razžene ošabne v mislih lastnega srca; z Bogom, ki vrže mogočne z prestolov, da bi povišal ponižne in zatirane. Postavimo se že zdaj med učence Jezusa in Marije.