parallax background

La differenza del Natale – Messaggio del Vescovo

 

DIOCESI DI TRIESTE


La differenza del Natale
Messaggio del Vescovo



Da anni si sta svolgendo un’opera di distrazione di massa che tende a svilire le relazioni interpersonali e a globalizzare feste e identità… in uno svilimento antropologico per cui siamo solo e soltanto “consumatori”. Tutto l’umano è ricompreso a mero shopping, a induzione a comprare e consumare. Dopo Halloween, dopo il Black Friday, ecco il Natale e poi il Capodanno e la Befana… Semplicemente il succedersi dei medesimi riti in cui evadere dalla frenesia e dall’ansia del quotidiano, cercando un conforto frivolo nello spendere, una gratificazione negli eccessi di consumi: mangiare, acquistare, ingurgitare, dissipare, viaggiare, girare come trottole… che assumono i tratti di un disturbo ossessivo-compulsivo.
So bene che non per tutti sarà così: per tanti c’è la normalità delle feste in famiglia, la fatica quotidiana di fare i conti con povertà, malattia, solitudine... Ma in ogni caso il messaggio martellante, la pressione mediatica, lo schiacciamento urtante del mercato, l’intelligenza artificiale con i suoi algoritmi, esibiscono uno smantellamento del significato religioso del tempo, scandito da feste che mediano significati che vanno oltre il mero ripiegamento sul benessere individualistico, teleguidato dall’idolatria del profitto. La fede cristiana con le sue feste – e dunque anche con il Natale – ci dice che non ci basta la combinazione del fitness con il ristorante e che non possiamo continuare a fingere e mettere maschere: nel cuore degli uomini resta un bisogno di senso. Resta una nostalgia di spiritualità. Il dissiparle nella sequenza vertiginosa del produrre-consumare svilisce il nostro cuore, ci rende meno umani.
Difendere la differenza del Natale è un’emergenza che tutti siamo chiamati ad affrontare. Non si tratta di accostare qualche segno esteriore di religiosità (il presepio, il bambinello, la stella di Natale…) ad una vita baldanzosa, mista a rancori ed egoismi. La differenza del Natale ci chiede di fermarci a contemplare il presepio e non solo a renderlo un addobbo folcloristico.
Quando passate davanti ad un presepio pensate a questo scandalo: mentre l’uomo cerca di farsi grande, mentre i Capi di Stato e i più ricchi del Pianeta aspirano a divinizzarsi… mentre anche noi subiamo il fascino dell’arrivismo e dell’ostentata ricchezza che ci riempie di invidia e di aggressività… invece Dio si fa piccolo, Dio si fa uomo, Dio viene a cercarci anche negli angoli più inospitali della terra, anche nelle nostre vite stanche.
Quando passate davanti al presepio in piazza Unità d’Italia o nella vostra chiesa oppure in casa vostra, datevi il tempo di rallentare, per una preghiera silenziosa, per darvi il lusso del contemplare che Dio ha altri pensieri su di noi e sulla nostra umanità sfregiata da insensate guerre.
Spiegate ai vostri figli e nipoti il senso vero del Natale, la differenza del Natale, che sta in Dio che viene a cercarci, che bussa ancora alle nostre porte, che ci chiede di fargli spazio nella nostra vita! Come hanno fatto Maria e Giuseppe.
In Gesù abbiamo Dio che assume il limite umano, quello che a noi dà problema: vive in un villaggio sperduto, è un provinciale, un lavoratore artigiano, uno che ha carisma ma anche che suscita maldicenze e calunnie, uno che affronta con mitezza la prepotenza di chi comanda. Uno che accetta la morte ingiusta, perdonando, amando, sprecandosi per questa umanità avida ed egoista. Ci ama!
Quando passi davanti al presepio prega, datti il lusso del prenderti cura della tua interiorità. Non vergognarti di un segno di croce. Ma parti da lì per uno sguardo diverso su chi soffre, su chi è solo, su chi è schiacciato dai prepotenti di turno. Su chi anche oggi incarna, cioè dà la propria carne per riproporre la presenza scandalosa di un Dio che sceglie la mitezza e il perdono, la piccolezza e la fraternità, la tenerezza e la solidarietà, il rispetto e la gioiosa accoglienza dell’altro.
Auguro a tutti di vivere la differenza del Natale. Il Dio con noi, per noi, per aiutarci a dare spazio ai grandi quesiti che abbiamo nel cuore… che sono già una strada di senso e di vita.

✠ Enrico Trevisi
Vescovo di Trieste


Drugačnost Božiča


Že leta poteka dejavnost množične raztresenosti, ki teži k razvrednotenju medosebnih odnosov in globalizaciji praznikov ter identitet ... k antropološkem razvrednotenju, kjer smo le in izključno "potrošniki". Vse človeštvo je omejeno na golo nakupovanje in usmerjeno k potrošništvu. Po noči čarovnic, po črnem petku pride Božič, nato silvestrovo in sveti trije kralji (Befana) ... Preprosto zaporedje istih ritualov, v katere pobegnemo pred mrzličnostjo in tesnobo vsakdanjega življenja in iščemo lahkomiselno udobje v zapravljanju ter zadovoljstvo v pretirani potrošnji: prehranjevanje, nakupovanje, prenajedanje, zapravljanje, potovanje, vrtenje kot vrtavka ... ki dobijo značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje.
Dobro vem, da to ne bo veljalo za vsakogar: za mnoge bo tu vsakdanje praznovanje v družini, vsakodnevni napor spopadanja z revščino, boleznijo, osamljenostjo ... Kakor koli že, udarno sporočilo, medijski pritisk, šokantni pritisk tržišča in umetna inteligenca s svojimi algoritmi kažejo na razgradnjo verskega pomena časa, ki je zaznamovan s praznovanji in prenašanjem pomenov, ki presegajo zgolj umik v individualistično blagostanje, katerega upravlja malikovalstvo dobička. Krščanska vera s svojimi prazniki – in zato tudi z Božičem – nam sporoča, da združevanje fitnesa z restavracijo ni dovolj in da se ne moremo več pretvarjati in si nadevati maske: v srcih ostaja potreba po smislu in duhovnosti. Razpršitev le-teh v vrtoglavem zaporedju proizvajanja in uživanja ponižuje naša srca in nas dela manj človeške.
Zagovarjanje drugačnosti Božiča je nujnost, s katero se moramo vsi soočiti. Ne gre za to, da bi zunanja znamenja vernosti (jaslice, Jezuščka, božično zvezdo itd.) postavili ob bok drznemu življenju, pomešanem z zamero in sebičnostjo. Drugačnost Božiča zahteva, da se ustavimo in premišljujemo o jaslicah ter jih ne spremenimo zgolj v folklorni okras.
Ko se sprehajate mimo jaslic, pomislite na to pohujšanje: medtem ko se človek poskuša narediti velikega, medtem ko si voditelji držav in najbogatejši ljudje na planetu prizadevajo, da bi se pobožanstvili... medtem ko tudi nas same očara kariera in bahaštvo, ki nas napolnjuje z zavistjo in agresivnostjo... Bog postane majhen, Bog postane človek, Bog nas pride iskat tudi v najbolj negostoljubne kotičke zemlje, tudi v naše življenje, ko smo utrujeni.
Ko boste šli mimo jaslic na Trgu enotnosti Italije, v vaši cerkvi ali doma, si vzemite čas, da upočasnite korak, a ne za karkoli, pač pa za tiho molitev in premišljevanje, saj Bog ima drugačno zamisel o nas in o naši človečnosti v dobi, ki jo zaznamujejo nesmiselne vojne. Pojasnite svojim otrokom in vnukom pravi pomen Božiča, drugačnost Božiča, ki je v tem, da nas Bog prihaja iskat, da še vedno trka na naša vrata in nas prosi, naj mu napravimo prostor v našem življenju, kot sta to storila Marija in Jožef.
V Jezusu imamo Boga, ki prevzame človeške omejitve, tiste, ki nas mučijo: živi v odročni vasi, je podeželan, obrtnik. Je nekdo s karizmo, ki hkrati vzbuja obrekovanje in klevetanje. Je nekdo, ki se krotko sooča z aroganco tistih, ki so na oblasti. Nekdo, ki sprejme krivično smrt tako, da odpušča, ljubi, se razdaja za to pohlepno in sebično človeštvo. Ljubi nas!
Ko greš mimo jaslic, moli, privošči si razkošje negovanja svojega notranjega jaza. Ne sramuj se napraviti znamenje križa. Tam dobi drugačen pogled na tiste, ki trpijo, na tiste, ki so sami, na tiste, ki jih stiskajo nasilneži, katerim se to ravno zahoče, na tiste, ki se tudi danes učlovečujejo, to je, da dajejo svoje meso, da bi ponovno pokazali na pohujšljivo navzočnost Boga, ki izbira krotkost in odpuščanje, majhnost in bratstvo, nežnost in solidarnost, spoštovanje in veselo sprejemanje drugih.
Vsem želim, da bi izkusili drugačnost Božiča. Bog je z nami, za nas, zato da bi nam pomagal narediti prostor za velika vprašanja, ki jih nosimo v svojih srcih... ki so že pot proti smislu in življenju.

✠ Enrico Trevisi
tržaški škof