parallax background

Festa della mamma, Materinski dan | Lettera del Vescovo


DIOCESI DI TRIESTE


Festa della mamma, Materinski dan


✠ Enrico Trevisi


Trieste, 10 maggio 2026



Care mamme,
non c’è carezza, sorriso, coccola;
non c’è speranza, sacrificio, dolore
che non saranno onorati, ricompensati.
Ogni figlio, crescendo, conosce il rimpianto
– un po’ di malinconia –
per non aver tempestivamente apprezzato
la dedizione materna, umile e spesso nascosta,
talvolta eccessiva nei gesti e nei sentimenti,
ma poi finalmente compresa col cuore.
“Madre che ho fatto soffrire”,
“madre mia che ho fatto, come un buon figlio
amoroso, soffrire” diceva Umberto Saba
nella sua Preghiera alla madre (Il canzoniere)
dando parola ad ogni figlio amato
che ricorda le sofferenze inferte,
negli anni adolescenziali, a chi più lo amava.

Ad ogni madre diciamo grazie
perché sempre arrivi, in questa o nell’altra vita,
il grazie sincero.
E a ogni giovane donna che rischia di venir plagiata
dalla paura di essere madre
sussurriamo di guardarsi nel cuore:
scoprirà il legame d’amore che genera nuovo amore;
sussurriamo di non rimandare la gioia del generare
per gustare scintillanti sfumature nel reciproco prendersi cura.

Ad ogni madre diciamo grazie:
anche a quelle invecchiate e con Cristicchi ci vien da cantare:
“Quando sarai piccola ti aiuterò a capire chi sei,
ti starò vicino come non ho fatto mai.
Rallenteremo il passo se camminerò veloce,
parlerò al posto tuo se si ferma la voce.
Giocheremo a ricordare quanti figli hai…
Se ti chiederai il perché di quell’anello al dito
ti dirò di mio padre ovvero tuo marito…
Eeee… è ancora un altro giorno insieme a te,
per restituirti tutto quell’amore che mi hai dato
e sorridere nel tempo che non sembra mai passato.
Quando sarai piccola mi insegnerai davvero chi sono,
a capire che tuo figlio è diventato un uomo”.

Ad ogni mamma diciamo grazie:
anche a quelle che ci vegliano da lassù
e ci viene da pregarle, come fossero la Madonna,
perché ancora vive, ancor più vive
nel loro amore per i figli
nel loro incoraggiare i figli
nel loro custodire i figli,
come la Madonna.

Ad ogni mamma diciamo grazie:
e non sprechiamo l’occasione
per un abbraccio forte, forte
e un prezioso bacio in fronte,
a ravvivare le tante tenerezze ricevute,
“pezzi di memoria che non so dimenticare” (Cristicchi)
indelebili segni della Divina tenerezza
che tramite ogni madre accudisce e lancia nella libertà d’amare,
nel gioioso rischio di generare e di amare.

_______

Drage mame,
ni ljubkovanja, nasmeha, nežnosti;
ni upanja, žrtve, bolečine, ki ne bi bili počaščeni in poplačani.
Vsak otrok, ko odrašča, spozna obžalovanje
– kanček melanholije –
ker ni pravočasno cenil
materinske predanosti, ponižne in pogosto skrite,
včasih pretirane v kretnjah in čustvih,
a nazadnje vendarle razumljene s srcem.
»Mati, ki sem ji povzročal trpljenje«,
»mati moja, ki sem ji, kot dober ljubeč sin,
povzročal trpljenje«, je dejal Umberto Saba
v svoji Molitvi materi (Il canzoniere),
ko je dal glas vsakemu ljubljenemu otroku,
ki se spominja trpljenja, ki ga je
v najstniških letih prizadejal tisti, ki ga je najbolj ljubila.

Vsaki materi rečemo hvala,
da bi vedno, v tem ali drugem življenju,
prišla iskrena zahvala.
In vsaki mladi ženski, ki tvega, da bi jo
prevzel strah pred materinstvom,
šepetamo, naj pogleda v svoje srce:
odkrila bo vez ljubezni, ki rojeva novo ljubezen;
šepetamo ji, naj ne odlaša radosti rojevanja,
da bi okusila sijoče odtenke v medsebojni skrbi.

Vsaki materi rečemo hvala:
tudi tistim ostarelim, ob katerih nam s Cristicchijem pride, da zapojemo:
»Ko boš majhna, ti bom pomagal razumeti, kdo si,
stal ti bom ob strani, kot nisem nikoli prej.
Upočasnila bova korak, če bom hodil prehitro,
govoril bom namesto tebe, če se glas ustavi.
Igrala se bova spominjanje, koliko otrok imaš …
Če se boš spraševala o pomenu tistega prstana na prstu,
ti bom povedal o svojem očetu, tvojem možu …
In … še en dan skupaj s tabo,
da ti vrnem vso tisto ljubezen, ki si mi jo dala,
in se nasmehnem času, ki se zdi, kot da nikoli ni minil.
Ko boš majhna, me boš zares naučila, kdo sem,
da bom razumel, da je tvoj sin postal moški«.

Vsaki mami rečemo hvala:
tudi tistim, ki bdijo nad nami od zgoraj,
in jih želimo prositi, kakor da bi bile Devica Marija,
saj še vedno živijo, še bolj živijo
v svoji ljubezni do otrok,
v svojem spodbujanju otrok,
v svojem varovanju otrok,
kakor Marija.

Vsaki mami rečemo hvala:
in ne zapravimo priložnosti
za močan, močan objem
in dragocen poljub na čelo,
da bi obudili vse prejete nežnosti,
»koščke spomina, ki jih ne znam pozabiti« (Cristicchi),
neizbrisne sledi Božje nežnosti,
ki preko vsake matere neguje in vodi v svobodo ljubljenja,
v radostno tveganje rojevanja in ljubljenja.