parallax background

Lettera alle comunità e agli organismi pastorali della diocesi


DIOCESI DI TRIESTE


Lettera alle comunità e agli organismi pastorali della diocesi


La sinodalità come chiamata alla corresponsabilità e alla cura delle relazioni


Trieste, 7 giugno 2026
Solennità del Corpus Domini



Carissimi,

come Consiglio Pastorale Diocesano e Consiglio Presbiterale, insieme al nostro Vescovo Enrico, desideriamo condividere con voi quanto è emerso nel cammino di ascolto vissuto in questi mesi nelle parrocchie della diocesi. Le visite ai consigli pastorali parrocchiali – quasi sempre accompagnate da un membro dell’équipe sinodale, chiamato proprio a intonare l’incontro sul modello della Chiesa degli Atti degli Apostoli, – sono state un’esperienza preziosa, che ha confermato la bellezza e la fatica del camminare insieme. È stata una esperienza di ascolto, si sono rilanciate la sinodalità e la missionarietà come le due piste che i due Sinodi (della Chiesa Universale e della Chiesa Italiana) ci hanno chiesto di percorrere, pur con tutte le declinazioni particolari che nei prossimi anni andranno sperimentate.
Abbiamo visto comunità vive, persone che con generosità e passione dedicano tempo ed energie alla vita ecclesiale. La ricchezza della nostra Chiesa sta proprio nella gratuità di tante donne e uomini che, pur con i loro limiti, testimoniano il Vangelo con autenticità.

PARTE I – La sinodalità come stile e responsabilità condivisa


Il cammino sinodale ci ricorda che la corresponsabilità nasce dal Battesimo ed è chiamata a esprimersi nella vita concreta delle nostre comunità: nell’annuncio del Vangelo, nella trasmissione della fede, nella vicinanza alle persone fragili, nella cura delle relazioni.
Durante gli incontri è emersa una consapevolezza comune: l’ascolto è una virtù da coltivare. Spesso lo diamo per scontato, ma non è così. Per questo, in preparazione alle visite, abbiamo chiesto alle comunità di riflettere sulle relazioni interne, sul rapporto con il territorio e sulla relazione con Dio. L’ascolto e la condivisione sono la base di una fede che cresce e diventa missionaria.
Una preoccupazione diffusa riguarda la difficoltà nel trasmettere la fede, in particolare ai ragazzi e ai giovani. Non esistono soluzioni immediate: sarebbe contrario allo spirito sinodale. Il cammino sinodale è lasciarsi provocare dallo Spirito per discernere insieme, cercare con umiltà e fiducia vie nuove, valorizzare la ricchezza delle esperienze esistenti, e adottare forme di testimonianza che indichino la strada del Vangelo a cui siamo oggi tutti chiamati.
La missionarietà richiede di superare alcune resistenze interiori: la tentazione di pensare che “tocchi agli altri”, che “noi abbiamo già fatto abbastanza”, o che la verità sia solo dalla nostra parte. Solo una fede continuamente rigenerata nell’ascolto della Parola, nella fraternità concreta e nel servizio umile dove cogliamo che il Signore ci sta chiamando, alimentata da quel Pane di vita che dà energie nuove, da quell’incontro personale con il Dio vivo che di nuovo ci sollecita, ci rende capaci di uscire verso gli altri con cuore libero.

PARTE II – Le relazioni e gli organismi partecipativi: sfide e opportunità


Le riflessioni del Consiglio Pastorale Diocesano confermano che oggi le relazioni sono spesso fragili, superficiali o funzionali, spesso viste come una modalità di portare l’altro sulle mie posizioni e non un momento di confronto. Viviamo di fretta, distratti dalle reti sociali, e anche le relazioni ne portano il segno. In alcune comunità pesano ancora divisioni culturali o ideologiche che ostacolano il confronto sereno.
La relazione con Cristo è la sorgente da cui nasce la capacità di accogliere le diversità, di accompagnare le famiglie specialmente nella prova, di costruire comunità aperte e ospitali. Per questo la Chiesa è chiamata a essere luogo di ascolto, di accoglienza e di ripartenza nelle relazioni. L’evangelizzazione passa soprattutto attraverso relazioni autentiche, attraverso il superamento di pregiudizi e l'accoglienza delle diversità sociali, culturali e linguistiche: le persone si avvicinano alla fede perché incontrano altre persone in uno spirito di fraternità.

Gli organismi partecipativi


La situazione dei consigli pastorali parrocchiali è molto diversificata: in alcuni casi il parroco presenta proposte già definite; in altri si ascolta molto, ma poi non seguono decisioni coerenti; altrove i consigli non vengono convocati o non esistono; spesso c’è scarsa disponibilità a farne parte o un atteggiamento passivo.
Si incoraggia a sostenere e valorizzare i consigli pastorali, pur con forme adeguate ai contesti locali. Perché siano realmente efficaci, è necessario che i membri siano animati da senso di corresponsabilità e aperti a un cammino di formazione.
Un consiglio pastorale vitale è quello che segue un metodo concreto: partendo dalla cura del discernimento comunitario, cammina secondo il criterio di progettare – realizzare – verificare; mette in rete le diverse realtà della parrocchia e le esigenze specifiche della comunità, garantendone la rappresentatività; stimola la libertà di parola e il confronto sincero; vede un parroco capace di ascoltare e di lasciarsi interpellare.
Del consiglio per gli affari economici dovrebbero far parte componenti preparati professionalmente e con senso di corresponsabilità. Così costituito, questo consiglio affianca il parroco nell'affrontare e studiare molti problemi e individuare soluzioni; quando ben funzionante, può anche sollevare il parroco da diverse incombenze, ferma restando la sua responsabilità nel prendere la decisione finale.

Conclusione


Come Consiglio Pastorale Diocesano e Consiglio Presbiterale, insieme al Vescovo Enrico, desideriamo ribadire che il cammino sinodale non è un progetto da svolgere, ma uno stile di Chiesa da vivere. È un invito a riscoprire la bellezza dell’ascolto, la forza delle relazioni autentiche, la gioia della corresponsabilità. È un appello a tutti – nessuno escluso – a mettersi in gioco per il Vangelo e per le nostre comunità.
Ringraziamo di cuore ciascuno per il servizio che svolge. Il Signore continui a donarci il suo Spirito perché possiamo essere una Chiesa viva, accogliente e missionaria.

Con stima e gratitudine,


Il Consiglio Pastorale Diocesano
Il Consiglio Presbiterale
Vescovo Enrico


_______


Pismo skupnostim in pastoralnim organizmom škofije


Sinodalnost kot poziv k soodgovornosti in skrbi za odnose


Trst, 7. junija 2026
praznik Svetega Rešnjega Telesa



Predragi,

člani Škofijskega pastoralnega in Duhovniškega sveta želimo skupaj z našim škofom Henrikom z vami deliti, kar se je prišlo na dan na poti poslušanja, ki smo jo v zadnjih mesecih prehodili po župnijah škofije. Obiski župnijskih pastoralnih svetov – ki jih je skoraj vedno spremljal član sinodalne ekipe, poklican prav k temu, da srečanje usmeri po vzoru Cerkve iz Apostolskih del – so bili dragocena izkušnja, ki je potrdila lepoto in napor skupnega potovanja. Bila je izkušnja poslušanja, ponovno sta se uveljavili sinodalnost in misijonarstvo kot dve poti, po katerih naj bi hodili v skladu s pozivom obeh sinod (vesoljne Cerkve in Cerkve v Italiji), seveda z vsemi posebnimi različicami, ki jih bomo v prihodnjih letih preizkušali.
Videli smo žive skupnosti, ljudi, ki z velikodušnostjo in predanostjo posvečajo svoj čas in energijo cerkvenemu življenju. Bogastvo naše Cerkve pride do izraza prav v nesebičnosti mnogih žena in mož, ki kljub svojim mejam pristno pričujejo za evangelij.

I. DEL – Sinodalnost kot slog in skupna odgovornost


Sinodalna pot nas spominja, da soodgovornost izhaja iz krsta in se mora izražati v konkretnem življenju naših skupnosti: v oznanjanju evangelija, v posredovanju vere, v bližini ranljivim ljudem, v skrbi za medsebojne odnose.
Med srečanji se je izoblikovalo skupno spoznanje: poslušanje je vrlina, ki jo je treba gojiti. Pogosto jo jemljemo za samoumevno, pa ni tako. Zato smo pri pripravi obiskov skupnosti prosili, naj razmislijo o medsebojnih odnosih, o odnosu do teritorija in odnosu do Boga. Poslušanje in medsebojna delitev sta temelj vere, ki raste in postaja misijonarska.
Mnoge skrbijo težave pri posredovanju vere, zlasti otrokom in mladim. Takojšnjih rešitev in receptov ni: to bi bilo v nasprotju s sinodalnim duhom. Sinodalna pot pomeni, da se pustimo izzvati Svetemu Duhu, da skupaj razmišljamo, s ponižnostjo in zaupanjem iščemo novih poti, cenimo bogastvo že obstoječih pobud in izkušenj ter sprejemamo oblike pričevanja, ki kažejo pot evangelija, na katero smo danes vsi poklicani.
Misijonarstvo zahteva premagovanje nekaterih notranjih ovir: npr. mišljenja, da je to »naloga drugih«, da »smo mi že naredili dovolj« ali da je resnica samo na naši strani. K temu, da se drugim znamo približati s svobodnim srcem, nas usposablja le taka vera, ki se nenehno obnavlja s poslušanjem Besede, z dejanskim bratstvom in ponižnim služenjem ter s spoznanjem, da nas Gospod kliče. K temu nas upsosablja le vera, ki se hrani in vedno znova krepi s Kruhom življenja, z osebnim srečanjem z živim Bogom, ki nas znova in znova spodbuja.

II. DEL – Odnosi in participativni organi: izzivi in priložnosti


Razmišljanja Škofijskega pastoralnega sveta potrjujejo, da so odnosi danes pogosto krhki, površinski ali funkcionalni, pogosto pa jih obravnavamo kot način, kako drugega privesti na naše stališče, in ne kot priložnost za dialog. Živimo v naglici, motijo nas družbena omrežja, kar vpliva tudi na medsebojne odnose. V nekaterih skupnostih še vedno obstajajo kulturne ali ideološke delitve, ki ovirajo miren dialog.
Odnos s Kristusom je vir, iz katerega izhaja zmožnost sprejemanja raznolikosti, spremljanja družin, zlasti težko preizkušanih, ter gradnje odprtih in gostoljubnih skupnosti. Zato je Cerkev poklicana, da je kraj poslušanja, sprejemanja in novega začetka v odnosih. Evangelizacija poteka predvsem prek pristnih odnosov, prek premagovanja predsodkov in sprejemanja socialnih, kulturnih in jezikovnih razlik: ljudje se približajo veri, ker srečujejo druge ljudi v duhu bratstva.

Organi participacije


Razmere v župnijskih pastoralnih svetih so zelo različne: v nekaterih župnik predstavi že oblikovane predloge; v drugih medsebojneega poslušanja sicer ne manjka, vendar temu ne sledijo dosledne odločitve; drugje se sveti ne sklicujejo ali pa sploh ne obstajajo; pogosto je prisotna majhna pripravljenost za sodelovanje v njih ali pasivna drža.
Podpisniki pisma vabimo, da se pastoralni sveti ovrednotijo, in sicer v oblikah, ki so primerne krajevnim okoliščinam. Da bi bili resnično učinkoviti, je potrebno, da njihove člane prežema čut soodgovornosti in da so odprti formativnim pobudam.
Živahen pastoralni svet je tisti, ki sledi konkretni metodi: izhaja iz skrbi za skupnostno razločevanje duhov, deluje pa po načelu načrtuj – uresniči – preveri; povezuje različne realnosti župnije in posebne potrebe skupnosti ter zagotavlja njihovo zastopanost; spodbuja svobodo govora in iskreno izmenjavo mnenj; želi si župnika, ki je zmožen poslušati in se pustiti izzvati.
Svet za gospodarske zadeve bi morali sestavljati člani, ki so strokovno usposobljeni in imajo čut soodgovornosti. Tako sestavljen svet lahko pomaga župniku pri obravnavanju in proučevanju številnih problemov ter iskanju rešitev; ko dobro deluje, lahko župnika razbremeni nekaterih nalog, pa čeprav odgovornost za sprejemanje končnih odločitev ostaja župnikova.

Zaključek


Člani Škofijskega pastoralnega in Duhovniškega sveta želimo skupaj s škofom Henrikom ponovno poudariti, da sinodalna pot ni projekt, ki ga je treba izvesti, ampak način življenja Cerkve. Je povabilo k ponovnemu odkrivanju lepote poslušanja, moči pristnih odnosov in veselja soodgovornosti. Je poziv vsem – brez izjeme –, naj se zavzamejo za evangelij in za naše skupnosti.
Iskreno se zahvaljujemo vsakemu za službo, ki jo opravlja. Naj nam Gospod še naprej podarja svojega Duha, da bomo lahko živa, gostoljubna in misijonska Cerkev.
S spoštovanjem in hvaležnostjo,

Škofijski pastoralni svet
Duhovniški svet
Škof Henrik