parallax background

Un nuovo anno scolastico. Un camminare insieme.


Un nuovo anno scolastico. Un camminare insieme.


Si ricomincia. La scuola impone di ricominciare. Non si tratta solo di calendario ma soprattutto di vita che va accudita, di intelligenze che vanno alimentate, di esperienze che aprono all’incontro, nella ricerca del vero, del bello, del buono che sono di fronte a noi, e anche in noi.
Non prevalgano sentimenti di malinconica nostalgia: le vacanze sono belle ma la scuola è importante e tanto dipende dal modo in cui la affrontiamo.
Riaprono le porte della scuola. Alcuni studenti e docenti non li ritroveremo perché promossi ad altro ciclo di studi, perché hanno terminato il loro servizio, perché passati ad altra scuola o al lavoro. Possiamo ricordarli con riconoscenza: talvolta non siamo stati capaci di esprimerla in modo adeguato. Ma senza gratitudine la vita si riduce a una serie di prestazioni, magari anche oggettivate da contratti, regolamenti, piani di offerta formativa, di POF e PTOF… E invece la riconoscenza e la gratitudine dicono di una relazione che eccede sempre ci. che pure ha bisogno di essere pensato e normato per rispondere ai bisogni di una scuola di giustizia, di qualità, di eccellenza. Vi auguro di saper manifestare reciprocamente la gratitudine, e in ogni caso di sentirla dentro come una spinta a non sciupare quanto altri vi hanno consegnato. Purtroppo nel mondo la scuola non è ancora un diritto per tutti i bambini e giovani. Impariamo a non sprecare le opportunità che ci sono date.
La scuola è anche un camminare insieme, inevitabilmente. Gli studenti tra di loro, studenti e docenti, famiglie e personale non docente e poi l’intera comunità. Se non c’è stima e fiducia reciproca lo stare insieme si motiva solo mediante la convenienza, l’utilità. Ma questo rimpicciolisce la qualità dell’incontro, del mettersi in gioco, dell’impegno perché l’altro (lo studente, l’insegnante, il collega…) faccia un’esperienza ricca di umanità. La Chiesa è impegnata nel Sinodo che significa “camminare insieme” e l’idea è proprio quella che insieme possiamo crescere, arricchirci, sostenerci, trovare la strada per rinnovarci, per rispondere alle sfide del nostro tempo.
L’altro non è impedimento nella competizione e nella rincorsa del vivere, ma la possibilità di arricchire la mia conoscenza, di correggere i miei sguardi miopi, di dilatare la mia ricerca, il mio sapere non solo fatto di nozioni ma anche di umanità condivisa che necessita sempre – oltre al proprio protagonismo – anche del confronto e dell’ascolto degli altri. Nell’iniziare il nuovo anno scolastico auguro a tutti di sognare un mondo diverso e di impegnarci tutti a fare la nostra parte. Mi piace ripetere che non ci si può limitare alla lamentela, alla denuncia. La scuola è una delle più importanti esperienze di partecipazione e corresponsabilità: affinché essa sia matrice di uno stile di vita occorre che ciascuno sperimenti che il suo apporto è prezioso, che su di lui c’è un’attesa proporzionata alle possibilità, che è parte attiva di una comunità educante. Come di una fiducia, come di una speranza che si costruisce insieme. E non si può crescere psicologicamente sani senza questo orizzonte positivo di futuro. Io in questo ci vedo anche la mano di Dio che sostiene il cammino libero e responsabile di ciascuno per un mondo più fraterno e più attento all’originalità e alla vocazione di ogni persona, nelle varie stagioni della vita. Buon anno scolastico.

✠ Enrico Trevisi,
Vescovo di Trieste


Trieste, 30 agosto 2023

Novo šolsko leto. Hodimo skupaj.


Ponovno začenjamo. Šola od nas to zahteva. Ne gre le za koledarski začetek ampak predvsem za življenje, na katero moram paziti, inteligence, ki jih moramo krepiti, izkušnje, ki odpirajo srečanja, v iskanju resnice, lepote in dobrega, ki je pred nami in v nas.
Naj ne prevladajo občutja malinholične nostalgije: počitnice so lepe ampak šola je pomembna in je zelo odvisna od načina, na katerega se z njo soočamo.
Ponovno se odpirajo šolska vrata. Nekaterih študentev in docentev ne bomo ponovno srečali, ker so zamenjali študije, ker so končali svoje naloge, ker so prešli na drugo šolo ali delo. Nanje se lahko spomnimo s priznanjem: včasih ga nismo bili sposobni izraziti na primeren način. Vendar se brez hvaležnosti življenje reducira na niz dogovorov, pogodb, pravilnikov, načrtov formativnih ponudb, POF ali PTOF... Nasprotno pa priznanje in hvaležnost govorijo o odnosu, ki vedno presega zgolj potrebe po tem, kar mora biti regolirano in načrtovano, da bi odgovorili na potrebe pravične, kakovostne in odlične šole. Želim vam, da bi znali vzajemno izraziti hvaležnost in da bi jo čutili kot spodbudo k temu, da ne bi izrabljali tega, kar so nam drugi izročili. Na žalost v svetu šola še ni pravica za vse otroke in mlade. Naučimo se ne zapravljati priložnosti, ki se nam ponujajo.
Šola neizogibno pomeni tudi hoditi skupaj. Študentje med seboj, študentje in profesorji, družine in neučiteljsko osebje in tudi celotna skupnost. Če ni medsebojnega zaupanja in spoštovanja, se skupno bivanje motivira samo na podlagi koristi. To pa skrči kakovost srečanja, sodelovanja, obveznosti, kajti drugi (študent, učitelj, sodelavec...) tako ne pridobi bogate človeške izkušnje. Cerkev je vpeta v Sinodo, ki pomeni »hoditi skupaj« in ideja je prav ta, da lahko skupaj rastemo, se bogatimo, podpiramo drug drugega, najdemo pot za obnovitev, za odgovore na izzive našega časa. Drugi ni ovira pri tekmovanju in iskanju polnega življenja, ampak možnost, da obogatim svoje znanje, da popravim svoje kratkovidnost, razširim svoje raziskovanje, znanje, ki ni samo skupek dejstev ampak tudi skupna človečnost, ki zmeraj potrebuje – poleg lastnega protagonizma – tudi pogovarjanje in poslušanje drugih.
Ob začetku novega šolskega leta vsem želim, da bi sanjali o drugačnem svetu in se zavezali, da bomo k temu tudi osebno prispevali. Rad ponavljam, da se ne moremo omejiti le na pritoževanje in obtoževanje. Šola je ena najpomembnejših izkušenj sodelovanja in soodgovornosti: da bi bila matrica življenjskega sloga, mora vsak izkusiti, da je njegov prispevek dragocen, da se od njega pričakuje sorazmerno z njegovimi zmožnostmi, da je aktivni del izobraževalne skupnosti. Kot je tudi del zaupanja in upanja, ki jih gradimo skupaj. In brez tega pozitivnega obzorja prihodnosti človek ne more zdravo rasti v psihološkem smislu. V tem vidim tudi Božjo roko, ki podpira svobodno in odgovorno pot vsakega posameznika za bolj bratski svet in svet, ki je pozoren na izvirnost in poklicanost vsakega človeka v različnih življenjskih obdobjih.
Želim vam uspešno šolsko leto.

✠ Enrico Trevisi,
Tržaški škof


Trst, 30. avgust 2023