parallax background

Tu che sei morto che cammina, Risorgi


DIOCESI DI TRIESTE


Tu che sei morto che cammina,
Risorgi


✠ Enrico Trevisi


Messaggio per la Santa Pasqua 2024



Ci sono morti che camminano, uomini e donne, giovani e anziani che soffrono per deficit di speranza. Una patologia assai diffusa: mancano le ragioni per sorridere. Non ci sono le energie per impegnarsi. Si è depressi. Una poesia di Alda Merini inizia così: Il depresso è un’anima instabile, luttuosa, morta. / Non ci vuole molto ad essere depressi. / Basta un po’ di luna storta, un vento che non è gradevole, / una donna non sincera, qualche colpo di sfortuna. / Il depresso è cavilloso, anomalo, iettatore. / Fa finta di cantare ma in effetti si lamenta.

Viviamo in una società individualista e lamentosa. Triste, per la competizione continua in cui ci si svilisce in consumi effimeri.
Assuefatti al tentativo di distrazione di massa, mentre fuori il mondo va a pezzi: la guerra imperversa, le coppie si dividono, l’inverno demografico avanza, la tragedia delle tante persone sole. Spaventati di fronte al futuro occorre ripiegarsi su qualche successo precario: la carriera, il benessere individuale, le vacanze esotiche… Tutte soluzioni palliative, sabbie mobili che rinchiudono nella solitudine. Sempre meglio della depressione che invece inchioda e paralizza nelle nere diagnosi di tanti commentatori. Il depresso è come un vigile urbano. / Sempre fermo sulla sua catastrofe. Per riprendere le parole di Alda Merini.

Gesù è il Dio che si è fatto uomo: carne, per dire vulnerabilità, finitezza. La Pasqua ce lo mostra come il calunniato, l’offeso, l’escluso, l’umiliato. L’ucciso. Ma poi si rialza. È vivo. È risorto. Non è venuto a condannarci, ma a rialzarci. A farci risorgere a vita nuova.

La luce della Pasqua ci consente la libertà di rialzarci. Il Risorto che dona la sua pace, non quella del mondo che si ottiene con le bombe, autorizza a riprendere la speranza senza dover nascondere le nostre cicatrici (che ci fanno unici e veri). La sua pace è connessa al dono dello Spirito, che fa nuovi l’uomo e la donna, ognuno nella propria carne vulnerabile eppure capace di speranza.

L’incompreso. A te che ti senti non compreso (dal coniuge, dai genitori, dagli amici…) dico: Rialzati. Risorgi. Rientra in te stesso. Ritorna a coltivare l’amicizia con il Dio che abita in te e ti comprende per quello che sei. Con le tue speranze, delusioni e fragilità.

Il non amato. Quante depressioni, malattie alimentari, ansie senza fine… perché temiamo di non essere amati. A te dico: Rialzati. Risorgi. Riannoda i fili della tua personalissima relazione con Dio. Tu sei il figlio, la figlia amatissimo/a. E ciò ti autorizza a guardare le cose con una libertà diversa. Non devi mendicare l’amore (sei già amato/a) ma puoi tu sporgerti nell’amare – per come puoi – coloro che hai attorno, anche se segnati dal loro amore imperfetto.

Il fallito. Spesso ci si sente inadeguati: vale per i genitori o per gli studenti... Gli altri hanno su di noi attese che generano ansie. Ti dico: Rialzati. Risorgi. Lo Spirito di Dio ti accompagna e mai ti lascia solo. Non guardare al giudizio degli altri ma fidati di Dio che ti ama, e osa la libertà del ricominciare ad impegnarti per un mondo di giustizia, di amore. Il Risorto non manca di illuminarci.

L’isolato. Quante solitudini che l’individualismo alimenta. A te che ti senti solo dico: Rialzati. Risorgi. Ci sono fratelli e sorelle con cui camminare e fare comunità. Anche loro feriti. Ma anche loro amati da un Dio che ridà vita, anche attraverso il tuo saluto, il tuo sorriso, la tua compagnia. Arrogati il diritto di iniziare, di prendere l’iniziativa.

NB: l’immagine dei “morti che camminavano”, disperati e disposti a tutto, anche ad attraversare il panico del deserto e il rischio di annegare nel Mediterraneo, l’ho rubata a Yannik, un giovane arrivato come minore non accompagnato: era un bambino di strada in Costa d’Avorio. Ora lavora in una casa di cura, sta pagando il mutuo della sua casa, e ha due bambine. Rialzati. Risorgi!


Ti, ki si mrtev in hodiš,
vstani



Obstajajo mrtveci, ki hodijo, moški in ženske, mladi in stari, ki trpijo, ker jim je umanjkalo upanje. Gre za zelo razširjeno bolezen: nimajo razloga za nasmeh. Ni energije za to, da bi se potrudili. Prevladuje potrtost. Neka pesem Alde Merini se začne takole: Potrt človek je negotova, žalostna, mrtva duša. / Ni potrebno veliko, da postaneš potrt. / Dovolj je malo slabega razpoloženja, malenkost neprijetnega vetra, / neiskrena ženska, nekaj smole. / Potrt človek je prepirljiv, nenavaden, prinaša nesrečo. / Pretvarja se, da poje, v resnici pa tarna.

Živimo v individualistični in jokavi družbi. Žalostna je zaradi nenehne tekmovalnosti, v kateri se ponižuje z nepomembno potrošnjo. Ljudje so odvisni od poskusa množičnega odvračanja pozornosti, medtem ko se zunaj svet podira: vojna divja, pari se ločujejo, demografska zima napreduje, mnogi osamljeni ljudje doživljajo tragedijo. V strahu pred prihodnostjo se moramo opreti na vprašljiv uspeh: kariero, posameznikovo blaginjo, eksotične počitnice … To so blažilne rešitve, živi pesek, ki človeka zapira v samoto. Še vedno je to bolje kot potrtost, ki te pribija na mestu in hromi zaradi črnih predvidevanj tako številnih komentatorjev. Potrt človek je kot prometni redar. / Vedno zazrt v svojo nesrečo. Če naj zopet uporabimo besede Alde Merini.

Jezus je Bog, ki je postal človek: meso, to je ranljivost, končnost. Velika noč nam ga pokaže kot obrekovanega, užaljenega, izključenega, ponižanega. Ubitega. Potem pa spet vstane. Je živ. Je vstal od mrtvih. Ni prišel, da bi nas obsojal, ampak, da bi nas dvignil. Da nas obudi v novo življenje.

Luč Velike noči nam daje svobodo, da ponovno vstanemo. Vstali, ki nam daje svoj mir, ne tistega posvetnega, doseženega z bombami, nas pooblašča, da pridobimo novo upanje, ne da bi morali zato skrivati svoje brazgotine, (ki nas delajo edinstvene in resnične). Njegov mir je povezan z darom Duha, ki naredi novega moža in novo ženo, slehernega v njegovem ranljivem mesu, vendar sposobnega upanja.

Tisti, ki je nerazumljen. Tebi, ki se počutiš nerazumljenega (s strani zakonca, staršev, prijateljev ...) pravim: Vstani. Ponovno vstani. Vrni se vase. Vrni se k negovanju prijateljstva z Bogom, ki živi v tebi in te razume takšnega, kakršen si. S tvojimi upi, razočaranji in šibkostjo.

Kdor ni ljubljen. Koliko depresij, prehranskih motenj, neskončnih tesnob ... ker se bojimo, da nismo ljubljeni. Tebi pravim: Vstani. Ponovno vstani. Poveži niti svojega nadvse osebnega odnosa z Bogom. Ti si ljubljeni sin, ljubljena hči. To pa ti dovoli, da na stvari gledaš z drugačno svobodo. Ni ti treba prosjačiti za ljubezen (si že ljubljen), lahko pa se začneš nagibati k temu, da ljubiš – kakor najbolje moreš – osebe okoli sebe, tudi če so zaznamovane s svojo nepopolno ljubeznijo.

Neuspešnež. Pogosto se počutimo neprikladne: to velja tako za starše kot za učence ... Drugi gojijo do nas pričakovanja, ki povzročajo tesnobo. Pravim ti: Vstani. Ponovno vstani. Božji Duh te spremlja in te nikoli ne pusti samega. Ne oziraj se na sodbo drugih, ampak zaupaj v Boga, ki te ljubi, in si drzni izbrati svobodo ponovnega zavzemanja za svet pravičnosti in ljubezni. Vstali nas bo vedno razsvetljeval.

Kdor je osamljen. Koliko je samot, ki jih hrani individualizem. Tebi, ki se počutiš samega, pravim: Vstani. Ponovno vstani. Obstajajo bratje in sestre, s katerimi lahko hodiš in ustvarjaš skupnost. Tudi oni so bili ranjeni. Toda tudi njih ljubi Bog, ki vrača življenje, tudi s tvojim pozdravom, tvojim nasmehom, s tvojo družbo. Prilasti si pravico začeti, prevzeti pobudo.

N.B.: Podobo "mrtvecev, ki hodijo", obupanih in pripravljenih storiti vse, tudi prečkati strašljivo puščavo in prevzeti nevarnost utopitve v Sredozemskem morju, sem ukradel Yanniku, mladeniču, ki je prišel kot mladoletnik brez spremstva: bil je otrok ceste iz Slonokoščene obale. Zdaj dela v zdravstvenem domu, odplačuje hipoteko za svojo hišo in ima dve deklici. Vstani. Ponovno vstani!


Prevod: Jelka Daneu Cvelbar