DIOCESI DI TRIESTE
Cerimonia commemorativa a Basovizza
✠ Enrico Trevisi
Basovizza, 7 settembre 2025
Gentili Signore ed Egregi Signori,
Spoštovane dame in gospodje,
rispetto agli anni scorsi, quest’anno è ancora più difficile parlare. La violenza e le guerre che quotidianamente mietono innocenti mi induce al silenzio e alla preghiera.
Qui siamo a fare memoria di quanto la dittatura fascista e la guerra sono state dure e crudeli, di come le ingiustizie hanno inferito sulla popolazione, di come un po’ alla volta per esasperati nazionalismi, per una errata religione della Patria si sono perpetrate politiche di intolleranza e di violenza. E così si è cominciato a diffidare di quelli che prima erano riconosciuti fratelli e vicini di casa, ci si è guardati come si guardano i nemici… e pensare che prima non di rado i giovani si innamoravano anche se di lingue diverse e rendevano le comunità imparentate.
Impariamo dagli errori del passato per non ricadervi di nuovo.
Domandiamoci: Come diventare uomini e donne di pace in un mondo imperfetto? Certamente serve la giustizia… perché l’ingiustizia genera oppressione, risentimento, vessazioni, rabbia e poi violenza. Ma la giustizia perfetta non esiste: se ci irrigidiamo rischiamo di iniziare altre guerre in nome della mancanza di qualche aspetto della giustizia.
Quella che noi viviamo è sempre una approssimazione di giustizia e noi siamo chiamati a lavorare per incrementare la giustizia ma senza la violenza, che genera altra violenza. Ma con il dialogo. Con il confronto. Anche serrato, ma sempre nel rispetto della dignità umana.
Se vogliamo la pace dobbiamo accettare una approssimazione di giustizia come premessa per poi incrementarla, come processo per far crescere ulteriormente la giustizia. Che è come dire che la pace esige il perdono e non una giustizia risarcitoria, della serie occhio per occhio e dente per dente.
Certo che la legge del taglione è già un passaggio di contenimento della vendetta: ma la vendetta colpisce sempre in modo cieco, cioè colpisce individui che sono personalmente innocenti. Come stiamo vedendo a Gaza e in Ucraina quando a morire sono molti bambini e migliaia di civili.
Ora invito ancora a un momento di silenzio per tutte le vittime, di ieri e di oggi. Per chi crede: le affidiamo a Dio con una preghiera silenziosa, sapendo che Gesù stesso si è fatto vittima per amore nostro. E per chi non crede: sia un silenzio in cui si onora la dignità di ogni vittima, di ogni sorella, di ogni fratello. E perché impariamo ad essere donne e uomini di pace.
Spoštovane dame in gospodje,
Spoštovane, Spoštovani
V primerjavi s prejšnjimi leti je letos še težje govoriti. Nasilje in vojne, ki vsak dan terjajo nedolžna življenja, me vodijo k tišini in molitvi.
Tukaj smo, da se spomnimo, kako kruta in surova sta bili fašistična diktatura in vojna, kako so bile prebivalstvu storjene krivice, kako se je postopoma, zaradi pretiranega nacionalizma in zmotnega pojmovanja domovini, izvajala politika nestrpnosti in nasilja. In tako se je začelo nezaupanje do tistih, ki so jih prej prepoznavali kot brate in sosede, ljudje so začeli gledati drug na drugega, kot da bi bili sovražniki ... in pomislimo, da so se mladi prej pogosto zaljubljali med seboj, četudi so govorili različne jezike, in tako zbliževali obe skupnosti.
Učimo se iz napak preteklosti, da jih ne bi ponovili.
Vprašajmo se: Kako lahko postanemo možje in žene miru v nepopolnem svetu? Zagotovo je potrebna pravičnost ... saj krivica rodi zatiranje, zamero, preganjanje, jezo in nato nasilje. Toda popolna pravičnost ne obstaja: če postanemo togi, tvegamo, da bomo v imenu pomanjkanja nekega vidika pravičnosti začeli nove vojne.
Kar doživljamo, je vedno približek pravičnosti in poklicani smo, da bi si prizadevali za večjo pravičnost, vendar brez nasilja, ki rodi še več nasilja. Pač pa z dialogom. Z razpravo. Tudi z intenzivno razpravo, vendar vedno s spoštovanjem človekovega dostojanstva.
Če hočemo mir, moramo kot predpostavko sprejeti približek pravičnosti kot predpostavko in ga nato stopnjevati kot proces za nadaljnji razvoj pravičnosti. Kar pomeni, da mir zahteva odpuščanje, ne pa povračilne pravičnosti po načelu oko za oko in zob za zob.
Seveda je postava o povračilnih ukrepih že korak k omejevanju maščevanja: toda maščevanje vedno udari slepo, torej udari posameznike, ki so osebno nedolžni. Kot to vidimo v Gazi in Ukrajini, kjer umira veliko otrok in na tisoče civilistov.
Sedaj vas še vabim k minuti molka za vse žrtve, pretekle in sedanje. Tisti, ki verujete: zaupajmo jih Bogu v tihi molitvi, vedoč, da je Jezus sam postal žrtev iz ljubezni do nas. In tisti, ki ne verujete: naj bo to molk, v katerem bomo počastili dostojanstvo vsake žrtve, vsake sestre, vsakega brata. In da bi se naučili biti možje in žene miru.